1.192 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
ČIBEJ Ludvik
Foto: Arhiv družine Čibej
Galerija slik

ČIBEJ, Ludvik


Rojen: 
1. junij 1937, Vojsko nad Idrijo
Umrl:  31. julij 2007, Ljubljana


Kraj delovanja: 


Eden najzaslužnejših članov Godbenega društva rudarjev Idrija, katerega začetki segajo v leto 1676, je bil Ludvik Čibej - Lude. Pri pihalni godbi je igral šest desetletij. Skozi več generacij je bil v orkestru nesporna avtoriteta, bil je mentor in vzornik mlajšim godbenikom.

Izhajal je iz znane idrijske glasbene družine »Čibejčkov«, ki se je v Idrijo z Vojskega priselila leta 1939. Že njegov oče in pet stricev je med vojnama na Otlici, po vojni na Vojskem, ustanovilo orkester.
S tremi brati in osmimi sestrami je odraščal v delavski družini v idrijskem »becirku« na Prejnuti (Brennhutte), predelu kjer je bila nekoč, od leta 1641 do leta 1870, topilnica Rudnika živega srebra. Po letu 1882 pa so bile tam zgrajene rudniške večstanovanjske stavbe, imenovane prhavzi (Berghause).
Po končani osnovni šoli, nižji gimnaziji in rudarski industrijski šoli v Idriji je šolanje leta 1954 nadaljeval na rudarskem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani. Leta 1958 se je zaposlil kot rudarski tehnik pri Rudniku živega srebra v Idriji in zraven nekaj let poučeval trobila ter vodil mladinsko godbo na Glasbeni šoli v Idriji, kasneje še v Cerknem. Ob zapiranju Rudnika živega srebra se je leta 1975 zaposlil v Ljubljani pri takratni Godbi milice kot prvi solist in postal poklicni glasbenik.

Glasbene osnove je začel pridobivati leta 1947 pri glasbenem pedagogu in kapelniku Jožetu Klemenčiču, ki je desetletnega Ludvika, njegovega starejšega brata Zdravka, dva mlajša brata in sestro vključil v idrijsko rudarsko godbo. Ludvik je najprej igral rog, ki pa ga je kmalu zamenjal za trobento. Po vsega nekaj mesecih šolanja je začel igrati pri mladi in starejši sestavi rudarske pihalne godbe. V tem času je z odliko končal nižjo glasbeno šolo v Idriji.
To je bil začetek njegove glasbene poti, ki se tedaj ni nadaljevala na glasbeni akademiji, saj številni družini gmotne razmere tega niso dopuščale. Šolanje na tehnični šoli je za številčno družino, v kateri je odraščal, pomenilo zanesljivejšo prihodnost in hitrejšo pot do lastnega zaslužka. Kljub temu da se mu tedaj ni bilo mogoče formalno glasbeno izobraževati, glasbe ni nikoli postavil na stranski tir. Med šolanjem v Ljubljani je igral trobento pri Akademskem orkestru in pri idrijski pihalni godbi. Na glasbeno akademijo se je vpisal šele leta 1976, leto po zaposlitvi pri Pihalnem orkestru milice, in 1980. leta z odliko diplomiral iz trobente pri profesorju Antonu Grčarju. Pri Pihalnem orkestru milice je kot koncertni mojster deloval do upokojitve leta 1987.

Skozi življenje ga je glasbena pot vodila po vsej Sloveniji in Evropi, z Akademskim plesnim orkestrom je leta 1957 nastopil tudi v Moskvi, kjer je igral kot prvi trobentač na svetovnem festivalu mladine in študentov. Vseskozi je bil aktiven pri idrijski rudniški godbi, gostoval pa je še v pihalnem orkestru Tolmin, Anhovo, Nova Gorica, Žiri, Cerkno, Vrhnika, Postojna, Cerknica, Vevče in v orkestru Slovenske filharmonije. Ob tem je igral v številnih sestavih: Akademskem orkestru, v velikem Plesnem in zabavnem orkestru, pri Veselih rudarjih, Čibejčkih, Rudniškem kvintetu, Continentalu, pri Idrijskih rogistih, za katere je na začetku napisal tudi večino skladb, plesnem orkestru Dušana Hrena in v orkestru slovenske opere.
V šestdesetih letih je bil najprej blagajnik, od leta 1962 do leta 1980 pa tajnik in gospodar idrijske rudarske godbe. Skrbel je za urejenost in vodenje notnega arhiva, organizacijo vaj in nastopov. Bil je učitelj, mentor in vzornik mnogim mladim glasbenikom, v prvi vrsti svojima sinovoma Hariju in Renu, ki sta oba uspešna glasbenika. Njegova osebna zapuščina se nadaljuje s petimi vnuki, ki sledijo tradiciji glasbene družine Čibej.

Za svoje delovanje je bil leta 1991 nagrajen z nagrado Občine Idrija in leta 1997 s priznanjem Občine Idrija. Leta 2002 je prejel še zlato medaljo Bojana Adamiča in križ za zasluge CISM – Mednarodnega združenja godb. Poseben poklon je leta 2008 njegovemu spominu posvetilo Godbeno društvo rudarjev Idrija s koncertom Frnikule za Franeta na dvorišču gradu Gewerkenegg.

Ludvik Čibej je z ženo Zinko, upokojeno učiteljico, do svoje smrti živel v Idriji.

Dela:
Šaljive zgodbe o glasbenikih 330-letne rudarske godbe iz Idrije, 1995


Literatura
Godbeno društvo rudarjev Idrija: Predlog za Pirnatovo nagrado (2002).
Dragoš, S. Vsak dan brez glasbe je pust. Sobota, 2002, št. 38, str. 5.

Ustni vir: mag. Milanka Trušnovec, Zinka Čibej, 2015


Glej tudi



Prispeval/-a: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Zadnja sprememba: 23.10.2017, Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh