1.193 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
ŠORLI Ivo
Foto: Veličan Bešter
Galerija slik

ŠORLI, Ivo


Rojen: 
19. april 1877, Podmelec
Umrl:  17. november 1958, Bokalce pri Ljubljani (pokopan v Kranju)


Kraj delovanja: 


Osnovno šolo je obiskoval v Podmelcu, nato pa se je pri bratu Ivanu učil za ključavničarja. Njegova teta Nanca je vztrajala, da mora nadaljevati s šolanjem, zato ga je poslala v Gorico. Tam je moral najprej opraviti četrti razred osnovne šole, nato pa se je vpisal na gimnazijo. Na tej šoli je zelo cenil rojaka iz Modrejc, profesorja Andreja Kraglja, učitelja jezikov in slovnice. S tretjim razredom gimnazije je postal gojenec Malega semenišča. Teta Nanca je želela, da vstopi v bogoslovje, on pa je raje sprejel mesto lektorja na gradu Kohlhof v Velikovcu ter bil tam zaposlen dve leti. Med bivanjem na gradu je spoznaval narodna nesoglasja med Slovenci in Avstrijci, seznanil pa se je tudi s Ksaverjem Meškom in Rudolfom Maistrom. Hkrati je študiral pravo; po dveh letih službovanja na gradu Kohlhof je odšel v Gradec ter leta 1904 postal doktor prava. V Gradcu je spoznal več znanih Slovencev, med drugimi tudi pisatelja Otona Župančiča. Do leta 1908 je v Gorici opravljal prakso za notarski poklic, mesto notarja pa je dobil v istrskem Podgradu. Leta 1911 se je preselil v Pulj. Spomladi leta 1919 so v Pulo prišli Italijani ter mu grozili s premestitvijo na jug Italije, zato se je umaknil v Jugoslavijo. Najprej je brez službe živel v Ljubljani in Višnji Gori, za tem pa je bil notar v Rogatcu (1920-1923), Šmarju pri Jelšah (1923-1926), Mariboru (1926-1939) in v Kranju (1939-1945). Po osvoboditvi se je preselil k hčerki v Ogulin. Leta 1948 se je zaradi pešanja vida invalidsko upokojil, smrt pa je dočakal v domu starejših občanov v Bokalcah pri Ljubljani. Svoje življenje je Ivo Šorli opisal v avtobiografskem delu Moj roman, delčke svojega življenja in življenja njegovih sorodnikov pa opisuje tudi v delih Onstran sveta, Tetin Tone in Štefan Zaplotnik.

Ivo Šorli je pričel pisati in objavljati pesmi že kot sedmošolec. Leta 1897 je napisal prvo pesem pod vplivom Antona Aškerca. Ta je Šorlijevo pesem objavil v Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Feodor Sokol. Šorli je kot edini pisec izven Ljubljane sodeloval pri almanahu Na razstanku, v okviru tega sodelovanja pa je spoznal tudi Josipa Murna, s katerim si je kasneje dopisoval. Glavni urednik Ljubljanskega zvona je Šorliju predlagal, naj poskusi s prozo; tako so že leta 1900 izpod Šorlijevega peresa nastala prva dela v prozi. Objavljal jih je v večini takratnih literarnih revijah in časopisih, nekatera dela pa je objavil v samostojnih knjigah. Z obliko črtice je nanj vplival Ivan Cankar, pečat v Šorlijevem ustvarjanju pa so pustila tudi dela Maupassanta in Nietzcheja. Velikokrat je pisal tudi pod psevdonimi (Fran Novic, Ivan Orel, J. S. Orel, Ivan Podrobnik, Štefan Zaplotnik, P-k, Dr. I. S-i.). Anton Slodnjak, slovenski literarni zgodovinar in kritik, je Šorlija označil kot pisca, ki ima toliko umetniške očarljivosti, da lahko pritegne tudi sodobnega bralca.

Ivo Šorli je pisal pesmi, romane, črtice, novele, poleg tega pa še veliko spisov ter prevode iz italijanske, francoske, španske in angleške književnosti. Kritiki ga označujejo za naturalista, ki se spogleduje z romantiko in realizmom.

Izbor del:

Ženitni posredovalec, 1950
Mačka miško, miš pšenico, 1950
Maraschino, 1950
Past, 1950
Izkopani poet, 1950
Kapitulacija, 1950
Poplačana varčnost, 1950
Moj roman, 1940
Večne vezi, 1938
Petdeset odstotkov, 1935
Zadnji val, 1924
Golobovi, 1924
Pasti in zanke, 1922
V deželi Čirimurcev, 1922
Sorodstvo v prvem členu, 1919
Krščen denar, 1918
Novele in črtice, 1907
Romantiki življenja, 1906
Pot za razpotjem, 1906
Človek in pol, 1903,


Literatura
Primorski slovenski biografski leksikon, 15. snopič, Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1989, str. 565-567
Slovenski biografski leksikon 1925–1991, elektronska izdaja, Ljubljana 2009
A. Ternovec: Notar dr. Ivo Šorli : 1877-1958, Notarski vestnik, št. 5/6 (jun. 2005), str. 63
E. Zupančič: Novelistika Iva Šorlija: diplomsko delo, Izlake 2003
B. Končar: Kmečka povest Iva Šorlija: diplomska naloga, Ljubljana 2002
T. Kermauner: Dramatika Iva Šorlija, Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti , knj. 49: 1998 (1999), str. 177-178
G. Kocijan: Bibliografija del dr. Iva Šorlija, Gorenjska, št. 3 (1957/1958), str. 140-144
J. Gregorič: Podoba duhovnika v slovenskem slovstvu: Ivo Šorli, Nova pot, št. 1-3 (1969), str. 47-59
G. Kocijan: Kratko pripovedništvo Iva Šorlija, Kranjski zbornik, 2000 - str. 122-127
M. Kos: Šorli, Albreht, Nietzsche, Jezik in slovstvo, št. 7/8 (jun. 2000/01), str. 325-334
G. Kocijan: Kratko pripovedništvo Iva Šorlija, Razgledi po slovenski književnosti, leto 2001, str. 201-214



Glej tudi

link   Wikipedija - Ivo Šorli
link   Šorli, Albreht, Nietzsche
link   Spletna stran elektronske izdaje Slovenskega biografskega leksikona


Prispeval/-a: Miha Vehar, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
Zadnja sprememba: 30.7.2012, Miha Vehar, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh