1.189 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
BIZJAK Dominik Dinko
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

BIZJAK, Dominik Dinko


Rojen: 
17. februar 1952, Orehovica pri Podnanosu
Umrl:  ,


Kraj delovanja: 


Oče Dominik je bil mehanik in strojni ključavničar, mati Danica, rojena Rener, je bila gospodinja, nekaj časa tudi poštarica in delavka. Bil je drugi od štirih otrok. Poleg njega so bili v družini še sestra Sonja (1950), brata Ivan ali Janko (1953) in Ljubo (1955). Leta 1955 se je družina preselila v Izolo, kjer je oče dobil službo v tovarni Arrigoni (pozneje Delamaris). Stanovali so v Simonovem zalivu, na robu tedanje Izole. Morje in galebi so mu ostali vse življenje v spominu, globoko v srcu.
Osnovno šolo je obiskoval v Izoli, ki je postala njegov drugi dom. Mama je bila doma iz Vrabč, oče pa iz Erzelja - obe vasi sta na robu Krasa in Vipavske doline - vendar je Dominik hodil tja le v počitnicah. V šoli se je redno in dobro učil, prosti čas so mu zapolnjevale igre, prijatelji, poleti zabave ob morju, fotografija. Redno je obiskoval svete maše. Njegovo otroštvo je bilo veselo, vedro in zdravo.
Po končani osnovni šoli se je leta 1967 vpisal v malo semenišče v Vipavi. Sledila so lepa semeniška leta in navdušenje nad glasbo. Začel je igrati kitaro in pisati prve pesmi. Veselili so ga literatura, zgodovina, psihologija in še mnoga druga področja. Takrat še ni prav dobro vedel, kaj bo postal. Toda ko je leta 1971 v Vipavi maturiral, je bil že trdno odločen, da postane duhovnik. Istega leta se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in začel živeti v bogoslovju v črni suknji. Študiral je z lahkoto. Zanimati so ga začele še mnoge druge stvari: šport, arhitektura, medicina. V novembru 1973 je šel na služenje vojaškega roka kot bolničar, najprej v Zrenjanin, nato v Tetovo v Makedoniji. Vrnil se je februarja leta 1975 in nadaljeval študij teologije v Ljubljani, kjer je v roku diplomiral. 29. junija leta 1978 je bil v Izoli posvečen v duhovnika. Tam je 2. julija obhajal tudi novo mašo.
Avgusta istega leta je bil nato dodeljen kot kaplan v Tolmin, kjer je imel ogromno dela, vendar je bil to zanj zelo živahen in srečen čas. Tam je napisal in uglasbil največ svojih pesmi, čeprav je mnoge prevajal že v bogoslovju. Po šestih letih kaplanovanja v Tolminu je šel za župnika v Dolenjo in Gorenjo Trebušo ter Idrijo pri Bači. V štirih letih je prevozil mnogo poti in še bolj spoznal Tolminsko deželo in njene ljudi. Škof ga je nato poslal v Istro – leta 1988 je prišel kot župnik v Truške in Marezige. V Marezigah je obnovil župnišče in se tja preselil iz samotnih Trušk, kar so mu tamkajšnji farani zelo zamerili. Sledilo je osem let težkega dela. V Loparju je spoznal ljubiteljsko etnologinjo Ledo Dobrinja in skupaj z njo osnoval domoznansko revijo Brazde s trmuna. Leta 1996 je, zahvaljujoč znanju italijanskega jezika, postal župnik v Sečovljah - prispel je v objem morja in solin in tu ostal do leta 2010. V tem času je upravljal tudi župnijo Korte, kjer je spoznal Nado Morato, upokojeno učiteljico zgodovine, publicistko in zbirateljico slovstvene folklore. Potem je na lastno željo odšel na Kras in sprejel v upravljanje štiri župnije: Vojščico, Temnico, Brestovico in Kostanjevico na Krasu. Na Krasu je imel že nekaj fotografskih razstav in tudi literarni večer, kjer je bral svojo poezijo.
V času svojega duhovništva je imel kar nekaj zadolžitev: bil je član duhovniškega sveta škofije Koper, duhovni voditelj in spovednik sester dominikank v Piranu, voditelj za strežnike na Obali, referent za Mohorjevo družbo na Obali, odgovoren za Medžugorska sporočila, predstavnik Marijanskega gibanja. Najprej so ga ljudje spoznali kot kitarista, nato kot fotografa, Medžugorskega romarja in slednjič kot pesnika. Bil je član literarnega krožka Beseda Slovenske Istre, kjer so vsako leto izdali zvezek z naslovom Brazde s trmuna. Napisal je že več kot sto pesmi, vendar še ni izdal lastne pesniške zbirke. Fotografije in pesmi je objavljal v mnogih knjigah in revijah. Poleg rednega pastoralnega dela se še naprej posveča pesnjenju in fotografiji.




Literatura

Podatki vzeti iz življenjepisa, ki ga je Dominik Bizjak posredoval po elektronski pošti dne 15. 9. 2013


Glej tudi



Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Zadnja sprememba: 16.9.2013, Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh