1.137 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
BOŽIČ Natalija (Talči)
Foto: Domači album Martine Polanc
Galerija slik

BOŽIČ, Natalija (Talči)


Rojena: 
12. julij 1912, Trebuša
Umrla:  26. april 2001, Ljubljana


Kraj delovanja: 


 Odraščala je v Idriji (v zgodovinskem obdobju treh držav (1918-1922)), kamor se je oče Jožef z ženo Marijo (rojeno Eržen) in štirimi otroki preselil iz bližnje Trebuše, kjer se je družina preživljala s skromnim kmetovanjem. S selitvijo v Idrijo so se nadejali boljšega življenja. Oče naj bi preživljal družino kot rudar, vendar mu je življenje vzela prva svetovna vojna, v kateri je padel kot vojak. Žena Marija je s štirimi otroki, dvema fantoma in dvema dekletoma, ostala v Idriji.
V šolskem letu 1925/1926 je Natalija obiskovala Scuola cittadina Femminile di Idrija (dekliško meščansko šolo), kjer je dokončala tri razrede. Idrija je v času fašizma upravno, v okviru Kraljevine Italije, spadala pod Furlansko pokrajino s središčem v Vidmu. Kot mnoga idrijska dekleta in žene, ki so bile zaradi pomanjkanja dela doma prisiljene oditi v notranjost italijanske države po zaslužek, je tudi Natalija leta 1928 odšla v Milano. Tam se je najprej zaposlila pri Altarasu Mayerju, potem pri Umbertu Bremmu in leta 1932 pri Romeu Facioliju. Izučila se je za šiviljo. V Milanu je ostala do leta 1936, ko je s slikarjem Leom Vilharjem odšla v Casablanco. V Maroku in pozneje v Oranu v Alžiriji so prirejali razstave evropskih slikarjev na afriških tleh. S slikarjem Vilharjem, ki je bil po rodu iz Postojne, je delala do leta 1942.

Po koncu II. svetovne vojne se je vrnila v Idrijo in se vključila v povojno kulturno-prosvetno življenje v mestu. Tekoče je govorila italijansko in francosko, zelo dobro pa tudi angleško. Prijateljevala je s takratno ravnateljico Gimnazije Jurija Vege Slavico Božič in bila aktivna v raznih kulturno prosvetnih društvih. Z drugimi prostovoljci, ki jim je bila izobrazba pomembna vrednota, je urejala knjižni fond, ki se je med vojno hranil po domovih. Zbirali so ga v občinski stavbi, kjer je pozneje v pritličju delovalo tudi prvo izposojevališče, ki je merilo kakih dvanajst kvadratnih metrov. Izvršni ljudski odbor občine Idrija je prvega maja 1946 leta ustanovil Knjižnico Janka Premrla - Vojka. Leta 1951 je bil objavljen razpis za poklicnega knjižničarja, ki naj bi zamenjal prostovoljne delavce. Talči se je prijavila in bila sprejeta 1. maja 1951. Z delom je začela v zelo skromnih pogojih, strokovno neusposobljena, a z ljubeznijo do knjige in spoštovanjem njenega poslanstva. Postala je prva knjižničarka in hkrati upravnica ter računovodkinja. Ob podpori kulturnih delavcev in Okrajnega ljudskega odbora ji je uspelo za knjižnico pridobiti nov prostor na Trgu maršala Tita, kamor je še istega leta preselila knjige. Knjižnica je delovala po pultnem sistemu s čitalnico v istem prostoru. V ljudsko knjižnico je združila knjige sindikalnih knjižnic, ki so jih darovala lokalna podjetja, in različna društva. Knjižni fond je začel naraščati, prav tako izposoja in vzporedno se je večalo število bralcev. V knjižnici je bila tudi tujejezična literatura, ki jo je pridobivala od raznih donatorjev ter veleposlaništev. Še istega leta je prerasla naziv Ljudska knjižnica in dobila naziv Knjižnica in čitalnica (kasneje leta 1953 postane Mestna knjižnica in čitalnica Idrija). Na lastno pobudo je obiskovala knjižničarske tečaje in opravila strokovni knjižničarski izpit, leta 1956 tudi strokovni izpit pred izpitno komisijo Sekretarjata izvršnega sveta za občo upravo LRS za pomožnega pisarniškega referenta.

Z večletnim vztrajnim in strokovnim delom ji je uspelo ustvariti ustanovo s samostojnim financiranjem in zadostnimi sredstvi za nemoteno poslovanje. Proti koncu 50. let prejšnjega stoletja je poskušala vpeljati tudi potujočo knjižnico (štirje leseni zaboji - kovčki), ki je okrog leta 1959 prepotovala vse idrijske in cerkljanske vasi. V šestdesetih letih je popisala vse knjižnice v sklopu kulturno prosvetnih društev v občini, ki so delovale na ravni prostovoljstva. Mestno knjižnico in čitalnico je leta 1971 preselila v prvo nadstropje rudniškega magazina, pri čemur je dobila podporo Društva bibliotekarjev Slovenije. V novi knjižnici je vpeljala prosti pristop, ločeno čitalnico, več zaposlenih in kakovostno literaturo, za katero si je ves čas prizadevala.
Upokojila se je leta 1976. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi Čopovo diplomo Društva bibliotekarjev Slovenije za zasluge pri razvoju in pri strokovnem dvigu knjižničarstva na Slovenskem, za uspešno prizadevanje na področju knjižne dejavnosti pa je leta 1981 prejela najvišjo nagrado takratne Zveze kulturnih organizacij Slovenije Trubarjevo diplomo.

 

Literatura
Prezelj, J. Razvoj in stanje splošnoizobraževalne knjižnice v občini Idrija, Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Pedagoška akademija v Ljubljani, 1988. Diplomska naloga.
Kako morejo nekateri brez knjig? : v idrijski mestni knjižnici. Primorske novice, 6. april 1968, št. 15, str. 4-5
Arhiv Mestne knjižnice in čitalnice Idrija
Ustni viri: Martina Polanc, Anica Likar, 2016
 


Glej tudi

link   


Prispeval/-a: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Zadnja sprememba: 15.3.2016, Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh