1.193 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
BOLE Franc
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

BOLE, Franc


Rojen: 
9. avgust 1932, Koritnice pri Ilirski Bistrici
Umrl:  ,


Kraj delovanja: 


Mnsg. Franc Bole, duhovnik, urednik in publicist iz Koritnice pri Ilirski Bistrici. Oče Ivan, logar, mati Jožefa, r. Smrdel. Od leta 1943 je obiskoval (italijansko) nižjo gimnazijo na Reki, 1947-1952 (hrvaško) gimnazijo v Pazinu. Študiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani (1953-1959), kjer je opravil 12 semestrov. V duhovnika je bil posvečen 29. 6. 1958 v Ljubljani. Služboval je kot župnijski upravitelj v Postojni (1959-65), v Bertokih pri Kopru (1965-67) in bil avgusta 1967 premeščen v Koper kot glavni in odgovorni urednik Ognjišča. Kot urednik je pastoralno pomagal v župnijah Bertoki (1967-2006) in Koper od 2006 do sedaj.
Leta 1965 je skupno z Bojanom Ravbarjem, kaplanom v Kopru in Silvestrom Čukom, kaplanom v Postojni, ustanovil župnijski list za Postojno in Koper Farno Ognjišče in prevzel mesto glavnega urednika. Prve številke so bile razmnožene na ciklostilu, z januarjem 1966 so list začeli tiskati v tiskarni.
B. je prevzel najprej mesto glavnega in odgovornega urednika (1965-2002) revije Ognjišče, kakor se je list leta 1966 preimenoval. List je najprej izdajala Apostolska administratura za Slovensko Primorje, nato Slovenske rimokatoliške škofije, leta 1990 pa je bilo ustanovljeno Tiskovno društvo Ognjišče, katerega predsednik je B. od ustanovitve naprej, in v okviru tega društva revija izhaja še danes. Še danes je tudi direktor podjetja Ognjišče d.o.o.
Revija Ognjišče skozi krščanski pogled na svet predstavlja dogajanja v Cerkvi in v družbi na sodoben način. Zaradi tega je Ognjišče postalo najbolj razširjen mesečnik v Sloveniji. Sam je v listu dolga leta odgovarjal na pisma bralcev (do 2010), pisal uvodnike in o usodah invalidov v rubriki Naši preizkušani bratje ter imel vodilne intervjuje v rubriki Gost meseca. Poleg tega je pisal več rubrik, namenjenim zlasti verski vzgoji mladih.

V okviru revije Ognjišče je od leta 1966 naprej razvil založniško dejavnost. V prvih letih so v knjižnicah Žepna knjižnica Ognjišča in Mala knjižnica Ognjišča izhajale knjige v izredno visoki nakladi (40.000). V osemdesetih letih je razvil močno sodelovanje s tujimi verskimi založbami in izdal več enciklopedičnih knjig o Svetem pismu, krščanstvu ter njegovi zgodovini pa tudi precej knjig za otroke z versko vsebino.
Septembra leta 1967 je začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Poštni predal dobrote. V njem je bila poleg drugih podrubrik (Dopisovanje, Most prijateljstva in Želijo pomagati) tudi podrubrika Sklad Antona Vovka. Z zbranimi sredstvi je urednik želel pomagati ljudem v stiski. Ta je tedanje oblastnike motilo, ker so videli v tem organizirano karitativno delovanje Cerkve, ki je bilo tedaj v Sloveniji prepovedano. Motilo pa jih je tudi poimenovanje sklada po preganjanem škofu Vovku. Zaradi zbiranja prostovoljnih prispevkov za ta sklad je bil B. in nekaj njegovih sodelavcev kaznovanih z denarno kaznijo. Zaradi karitativne dejavnosti je imel 16. 7. 1974 tudi hišno preiskavo uredništva Ognjišče in svojega stanovanja. Pri preiskavi so iskali denar, ki so ga zbrali v rubriki Predal dobrote. Za tri leta mu je bil odvzet potni list. V resnici pa jim je šlo za oviranje, če že ne zatrtje izdajanja revije in delovanja založbe.


Med karitativne pobude spada tudi B. ukvarjanje z invalidi in bolniki. Te je obiskoval in jih predstavljal v reviji. Leta 1969 je organiziral prvo romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Z leti je to romanje prešlo v nacionalno romanje bolnikov in invalidov, na katerem se zbere več tisoč ljudi.
Zaradi svoje karitativne dejavnosti je bil B. med ustanovitelji Slovenske Karitas in njen prvi direktor (1990-1993).

B. je vedno iskal novih načinov za oznanjevanje evangelija. Tako si je z nastopom demokracije v Sloveniji začel prizadevati za ustanovitev cerkvenega radia. Skupaj s sodelavci je moral premagati vrsto birokratskih ovir za nov medij, zlasti pri pridobivanju frekvenc. Radio je junija 1994 začel oddajati iz koprskega studia, novembra pa iz ljubljanskega. B. je postal njegov prvi direktor.

Istočasno si je prizadeval tudi za ustanovitev cerkvene televizije pod imenom TV3. Projekt, ki mu je B. tudi postal direktor, je zašel v težave in po nekaj letih je bil prodan drugim lastnikom.
B. je član UCIP-a (Union Catholique International de la Presse – Mednarodnega združenja katoliškega tiska) in CERC-a (Conference Europeenne des Radios Chretiennes - Evropskega združenja krščanskih radiev).
B. je zaradi svojega prizadevanja, da bi Cerkev imela svoje medije in zaradi oznanjevanja v njih postal večkrat tarča napadov in preganjanj socialistične oblasti. Poleg tega, da je bil obsojen zaradi karitativne dejavnosti, je bil obsojen zaradi članka v Ognjišču, a bil na drugi stopnji oproščen. Leta 1960 je bil še kot župnijski upravitelj v Postojni obsojen na zaporno kazen 15 dni, ki jo je prestal v Kopru.

V prvih letih svojega duhovniškega poslanstva (po letu 1958) je s predavanji sodeloval v raznih katehetskih posvetovanjih. Nekaj člankov je prispeval v Katehetske zbornike. Pozneje pa je napisal nekaj člankov tudi v Novo mladiko, Cerkev v Sedanjem svetu in Družino. Vedno je iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi.
Pisma, na katera je odgovarjal v Ognjišču, so zbrana v dve knjigi. Leta 1997 je izšla knjiga Pisma uredniku v visoki nakladi 10.000 izvodov, leta 2002 pa je izšla knjiga Pisma mladih uredniku.

Po demokratizaciji pa je prejel tudi več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda (1993), Občina Koper Nagrado 15. maj (1997), Revija Naša žena priznanje Ljudje odprtih rok (1999), za svoje založniško dejavnost pa je leta 2005 prejel Schwentnerjevo nagrado. Že leta 1985 ga je papež Janez Pavel II. povzdignil v monsignorja. 30. oktobra 2013 ga je predsednik republike Boris Pahor odlikoval z redom za zasluge.


Biografijo mnsg. Franca Boleta je zbral in uredil mag. Božo Rustja




Literatura

Rudolf Klinec, Franc Bole, v: Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica 1974- 1981, 1. knjiga, str. 96.

Franc Bole, Deset let Ognjišča, Ognjišče 1975, št. 4, str. 8-9.

Silvester Čuk, Štirideset mladih let, Ognjišče 2005, str. 14-15.

Karel Gržan, Sto duhovnikov, redovnic in redovnikov na Slovenskem, Ljubljana 2007, str. 194- 195.



Glej tudi

link   Bibliografija Franca Boleta (Cobiss)


Prispeval/-a: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Zadnja sprememba: 13.3.2019, Peter Štoka, Knjižnica Koper

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh