1.192 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
BONOMO Peter
Foto: Škofovski grb P. Bonoma na pročelju starega nadškofijskega dvorca v Trstu (foto arhiv knjižnice)
Galerija slik

BONOMO, Peter


Rojen: 
1458, Trst
Umrl:  15. junij1546, Trst


Kraj delovanja: 


Peter Bonomo (ital. Pietro Bonomo, cerkv. lat. Petrus Bonomus) se je rodil v Trstu v stari plemiški družini, ki je podpirala cesarja in je bila zaradi tega izgnana v času, ko so mestu zavladali republikanci. Peter se je zato učil v Bologni, se leta 1485 oženil, imel sina Ludovika, postal po ženini smrti (u. 1488) duhovnik in nastopil v službo na cesarskem dvoru. Zanimivo je poročilo B. tajnika in literata Girolama Muzija Koprčana, ki je zapisal naključen dogodek, ki je B. spremenil življenje. Na potovanju z ladjo iz Trsta v Padovo se je B. seznanil s poslanci Friderika III., ki so iskali mlade izobražene Italijane za zaposlitev v cesarski dvorni kanceleriji in se navdušili nad njegovo učenostjo. B. je začel delati na cesarskem dvoru kot običajen pisar, vendar si je znal pridobiti cesarjevo naklonjenost, ki mu je zagotovil prve cerkvene beneficije. V tem času mu je sledil na dvor tudi starejši brat Francesco, tudi priznani literat in učenjak, poznavalec grščine in hebrejščine, ki se je dvakrat potegoval za katedro retorike in poetike na dunajski univerzi, vendar mu je bila zaradi znanja grščine zaupana diplomatska služba na turškem dvoru.

V dvorni službi je ostal tudi potem, ko je postal škof, bil med 5. lateranskim koncilom v Rimu in 1518 kot cesarski poslanec na drž. zboru v Augsburgu. Leta 1514 je zaključil v imenu cesarskega kapitana Nikolaja Ravbarja ločeno premirje med Trstom in beneškimi istrskimi mesti. Oktobra 1517 je bil odlikovan skupaj z ljubljanskim škofom Krištofom Ravbarjem na dunajski univerzi, s podelitvijo nekakšnega častnega doktorata “honoris causa”.

Po smrti cesarja Maksa je pod Karlom postal član »regimenta« za nižje-avstrijske dežele v Augsburgu ter član komisije za Avstrijo, pod Ferdinandom je prišel na čelo dvornega sveta nižje-avstr. dežel z naslovom velikega kanclerja, bil komisar za nižje-avstr. dež., član sodišča proti upornim nižje-avstr. stanovom, dobil vso vladno oblast v roke ter bil obenem predlagan za dunajsko nadškofijo, ki jo je 1523 upravljal kot namestnik. Ko je videl, da bo njegova kandidatura za dunajsko stolico propadla, se je odpovedal tudi službe velikega kanclerja, zapustil Dunaj ter dospel tik pred božičem v Trst. Močno je vplival na razmere južnoslov. ozemlja: med benečansko vojno je bil v vladarjevi misiji deloma v Trstu, deloma v Gradiški, Meranu in Ljubljani, potem član komisije za Furlanijo, Istro in Kras. Na cesarskem dvoru je dosegel potrditev tržaškega statuta ter priznanje privilegijev za tržaško pomorsko trgovino.



Skopi so podatki o njegovi škofovski službi. Zagotovo vemo, da je obnovil škofijski dvorec in zaključil z deli leta 1523. Leta 1527 je obnovil zakristijo katedrale sv. Justa in 1530 posvetil Primoža Trubarja, ki ga je sprejel leta 1524 kot pevca, da bi ga dve leti kasneje imenoval za svojega tajnika. Leta 1533 se je nanj pisno obrnil tudi Peter Pavel Vergerij mlajši, ki je bil nedavno imenovan za papeškega nuncija na Ferdinandovem dvoru, z željo, da bi bil imenovan za B. pomočnika in si zagotovil nasledstvo tržaške stolice. Leta 1536 se je B. še zadnjič odpravil na Dunaj, da bi cesarju Ferdinandu poročal o škodi, ki je prizadela Trst zaradi preklica solnega monopola.

B. se je navdušil za humanizem in razlagal klerikom na škofijskem dvoru v Trstu Vergila in teološke zadeve ne le v ital. in nem. jeziku, ampak tudi v slov., ki je veljal za takega, da se ne da pisati. Razlagal je Erazmove Parafraze, poznal je najbrž tudi druge njegove spise ter odobraval njegova odklonilna stališča do priprošnje vseh svetnikov, češčenju relikvij ter božjih poti in zahtevo, da se uveljavi prakso pred teološko špekulacijo in da se Biblija prevaja v žive jezike. Calvinov spis »Institutio« je dokončno vplival na B., da je že 1540–41 spodbujal širjenje reformacijskih načel in bil glavna moralna opora protestantizmu v Trstu: sredi 1540 je nudil zatočišče Trubarju in mu dovolil slov. pridigati. V pismih se zavzema za oznanjanje »čiste evangeljske resnice« ter obsoja narod svoje vladike, češ, da tiči v »starodavni zmoti lastnih obredov in običajnih zmotnih predstavah«. Po vsej verjetnosti je B. do konca verjel, da je protestantizem zgolj reforma znotraj katoliške cerkve, zato ni podpiral sprememb na liturgični in hierarhični ravni. Na smrtni postelji se je obhajal  "sub utraque specie", pod podobo vina.

V slovenski kulturni razvoj je posegel zlasti z vplivom na Trubarja, ki mu je zagotovil duhovniški položaj, mu omogočil nadaljevanje in zaključek študija, ga posvetil, mu pripomogel do razmeroma lepih prebend ter dal smernice za versko usmeritev in najbrž tudi prvo pobudo za razmišljanje o potrebi slov. pisanja.


B. je umrl v visoki starosti 88 let, zapustil je škofijo v primežu novega krivoverstva in mesto razklano med sprtimi stranmi.


Literatura

Gerhard Rill, «BONOMO, Pietro», v: Dizionario Biografico degli Italiani, Volume 12, Roma, Istituto dell'Enciclopedia Italiana, 1971.

Stefano Di Brazzano, Pietro Bonomo (1458-1546), diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. La vita e l'opera letteraria,Trieste 2005.


Glej tudi

link   Bibliografija Petra Bonoma (Cobiss)


Prispeval/-a: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Zadnja sprememba: 13.3.2019, Peter Štoka, Knjižnica Koper

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh