1.181 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
BRELIH Peter
Foto: Fototeka Cerkljanskega muzeja
Galerija slik

BRELIH, Peter


Rojen: 
25. junij 1882, Cerkno
Umrl:  2. junij 1962, Ljubljana


Kraj delovanja: 



Pobudnik za obnovitev Laufarije, ene najprepoznavnejših slovenskih pustovanj in ikon kulturne dediščine Cerkljanskega, je izviral iz napredne in premožne cerkljanske družine, kjer se je po domače reklo pri Guštinu (po cerkljansko pri Buštinu).Oče Avguštin je bil med naj bogatejšimi Cerkljani. Dohodek sta mu prinašali strojarna in trgovina s kožami. Mati Margareta je bila Obedova.
Prvi in drugi razred ljudske šole je končal v Cerknem, tretjega in četrtega v Škofji Loki. Maturiral je na višji realki v Ljubljani leta 1905 in študij nadaljeval na visoki tehnični šoli v Pragi, kjer je študiral zavarovalno tehniko. Med študijem je skupaj z drugimi slovenskimi študenti leta 1906 izdajal list Slovenski tehnik, ki so ga kot prilogo Slovenskemu narodu in nekaterim drugim časopisom pošiljali v Ljubljano. Bil je njegov strokovni in odgovorni urednik, podpredsednik, pozneje predsednik Kluba slovenskih tehnikov v Pragi ter član tamkajšnjega slovenskega akademskega društva Ilirija.
Po končanem študiju je od leta 1908 do leta 1916 (ponovno leta 1919) delal kot knjigovodja pri zadrugi Kmetska posojilnica v Cerknem (bil je njen soustanovitelj), od 1916 do 1918 je bil uslužbenec Občine sv. Lucija (danes Mosta na Soči), v letu 1919 dva meseca knjigovodja pri Začasni delavski zavarovalnici v Ljubljani. Istega leta je postal šef knjigovodstva in načelnik oddelka Pokojninskega zavoda v Ljubljani, ki se je po 2. sv. vojni preimenoval v Federalni zavod za socialno zavarovanje. Med drugim je vodil tudi finančni del projekta izgradnje ljubljanskega Nebotičnika. Pri Federalnem zavodu socialnega zavarovanja je ostal do svoje upokojitve.
Že pred vojno se je kot aktiven član Sokola in funkcionar Planinskega društva Cerkno začel zavedati pomena turizma, ki bi ga Cerkljanski lahko prineslo odprtje Bohinjske (železniške) proge ter avtobusne proge, ki naj bi povezovala Most na Soči (takrat sv. Lucijo) z Idrijo. Odprl je prehod v sotesko Pasice, skupaj z Venceslavom Tušarjem in še nekaterimi je v neprehodne skale soteske izklesali stopnice po katerih še danes vodi pot do Partizanske bolnice Franja. Zasluge ima pri izgradnji prve planinske koče na Poreznu leta 1907 ter njene preureditve iz italijanske kaverne nazaj v planinsko kočo leta 1949. Po 2. sv. vojni se je angažiral pri odprtju lovske koče na Črnem vrhu (tudi sam je bil lovec in ribič) ter sodeloval pri nadaljnjem raziskovanju aragonitne Ravenske jame, ki jo je prav na njegovo pobudo prvič fotografiral Bogumil Brinšek, pionirski jamarski in planinski fotograf, že leta 1906.

Prvo svetovno vojno je preživel kot uslužbenec pri Občini sv. Lucija (zaradi slabega vida ni bil mobiliziran), kjer je skrbel za preseljevanje prebivalcev, ki so se umikali v zaledje zaradi soške fronte. Po priključitvi Primorske Italiji je optiral za Jugoslavijo, zato se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je zaposlil pri Pokojninskem zavodu. Vzporedno je vodil knjigovodstvo Pokrajinskega pokojninskega sklada v Ljubljani. Tudi tu je bil aktiven član Planinskega društva Matica. V času pred 2. sv. vojno je snoval srečanja Cerkljanov, optantov in emigrantov, v Kraljevini Jugoslaviji.
Med 2. sv. vojno je z družino sodeloval v NOB, bil leta 1942 interniran v Italijo, leta 1943 izpuščen in še istega leta ponovno poslan v internacijo v Dachau, od koder se je vrnil junija leta 1945. Z ženo Rafaelo (rojeno Gomišček), ki je bila do poroke (leta 1916) učiteljica v Cerknem, sta imela pet otrok (štiri sinove in hčer).

Po vojni se je vračal v Cerkno, raziskoval Cerkljansko in se zavzemal za njen napredek.(V to je bil vključen tudi njegov sin Miloš, ki je bil leta 1951 pobudnik ustanovitve Elektrogospodarske šole Cerkno.) Njegovo posebno zanimanje je zbujala Laufarija. Ljudsko blago je začel zbirati že pred 2. sv. vojno, ko je v Cerknem pri rezbarju Francu Peternelju naročil izdelavo treh laufarskih mask, dokončal jih je Avguštin Hadalin in se od leta 1947 hranijo v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Laufarija je bila ob sodelovanju pripravljalnega odbora leta 1956 uprizorjena z novimi maskami in oblačili, ki so bile izdelane po spominu najstarejših občanov Cerknega. Na pobudo dr. Nika Kureta so laufarijo posneli na filmski trak. Nastal je skromen etnografski film Laufarji v Cerknem, ki ga štejemo za začetek znanstveno – etnografskega filma v Sloveniji. (Pri tem projektu je z njim delal sin Boris.)

Leta 1991 je Občina Idrija maske cerkljanskih laufarjev razglasila za spomenik premične kulturne dediščine
 

 

Literatura
Iz življenjepisa, ki ga je podala Brelihova vnukinja dr. Vesna Glavnik. Kopijo hrani Cerkljanski muzej. 


Glej tudi

link   


Prispeval/-a: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Zadnja sprememba: 1.12.2016, Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh