1.189 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
GAŠPERČIČ Ivan
Foto: Arhiv Tatjane Malec
Galerija slik

GAŠPERČIČ, Ivan


Rojen: 
21. marec 1913, Solkan
Umrl:  6. september 1969, Rim (Italija)


Kraj delovanja: 


Rodil se je kot dvojček (brat Gabrijel je umrl takoj po rojstvu). Starši: oče Jožef (1863–1947) iz Jugove hiše v Solkanu (bratranec dr. Klementa Juga), mizarski mojster, mati Marjuta Grosar (1871–1933) je imela trgovino s kolonialnim blagom v Solkanu. V času prve svetovne vojne (1914 –1918) je bil s starši begunec v Lokavcu in Mariboru. Po vrnitvi v porušeni Solkan je osnovno šolo obiskoval v Solkanu, nato je obiskoval tehnično-trgovsko šolo v Gorici. Bil je sošolec z Justom Brezigarjem (1915–2010) Črnim bratom iz Podgore. Z Ivanom Verdikonom (1914–okoli l. 1960, Trst) sta bila edina Solkanca Črna brata (1930/1931). Z ostalimi sošolci je bil iz šole izključen zaradi članstva v organizaciji Črni bratje. Prvi Črni bratje so se sestajali v gostilni Pri Maksu v Gorici in v kaverni pri Soči, kjer so načrtovali cilje in način uporniškega delovanja. Tiskali in trosili so letake s proti-italijanskimi gesli in načrtovali demonstrativne akcije. Karabinjerji so prišli organizaciji na sled in šestnajst fantov spravili v policijski zapor, kjer so jih pri zasliševanju tako mučili, da je komaj štirinajstletni Mirko Brezavšček (1917-1931) bruhal kri in umrl v naročju svoje matere. Fašisti so jih vklenjene v verigo gnali po Gorici. Mirkov grob v Gornjem Cerovem je narodna svetinja, po osamostojitvi Slovenije je dobil tudi spominsko ploščo. Preživeli člani druščine so bili po dveh mesecih zapora izpuščeni, bili so pod stalnim policijskim nadzorom in s prepovedjo služenja vojaškega roka v italijanski vojski. Nihče od Črnih bratov ni smel nadaljevati rednega šolanja. Fašisti so Ivana Gašperčiča zasledovali. Na njegovem domu v Solkanu so škvadristi našli kolesa tigrovcev in Gašperčiča obdolžili sodelovanja pri onečaščenju fašističnega spomenika (najverjetneje v Podgori). Zato je 22. junija 1940 zbežal v Maribor (stara Jugoslavija). K svoji družini v Solkan se je vrnil 10. oktobra 1940. Takoj po prihodu so ga fašisti aretirali in pretepli. Vklenjenega so ga vrgli v temnico 30 dni ob kruhu in vodi. Ob poskusu pobega iz goriškega zapora so ga poslali v kaznilnico v Koper. Nato je bil zaprt v kaznilnicah Campobasso, Gaeta in v Peschiera del Garda. Nemci so ga zajeli 22. septembra 1943 in deportirali v dachavsko taborišče, nato soga poslali v dahavski podružnici Allach (delal v kontroli proizvodnje propelerjev za letala, kjer so jih pretepali z žilavko (25 udarcev), nekatere pa tudi usmrtili zaradi sabotaž. Poslali so ga tudi v koncentracijsko taborišče Blaichach. Bil je osebek medicinskih poskusov (TBC, osvoboditev je dočakal na dahavski malarični postaji). Iz taborišča se je vrnil domov 25. maja 1945, bolan in izčrpan. Leta 1946 ga je sabotažnik Knoja Edvard Milenischzek s skupino napadel v njegovi rojstni hiši z namenom likvidacije, vendar se je ugrabitve ubranil s sprožilnim nožem, ki ga je prinesel iz internacije. Grozili so mu naj izgine, namreč na svojem domu je bil očividec ugrabitve oficirja JA Karla Menarda in njegove žene, ki sta se nahajala pri najemniku Antonu Bizjaku, ko so zakonca odvedli iz Cone A v zasedbi Zavezniške anglo-ameriške uprave v Cono B v zasedbi Jugoslovanske armade. Razlogi za grožnje: bil je Črni brat in po duši tigrovec, ki so veljali za britanske agente in so mnogi tedaj tudi 'izginili'; bil je iz trgovske družine, torej razredni sovražnik; bil je dahavec, zato je Ozna nad njim uvedla operativno kontrolo s kodno številko: emigrant XVII: 00000036707. Od leta 1946 –1953 se je zdravil v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.O.U.O. no 5, Via Breveta 75 v Rimu, kjer je ostal na zdravljenju 6 let in pol. Materialno in duhovno pomoč mu je nudila humanitarna organizacija Malteškega viteškega reda. Republika Italija ga je upokojila kot veterana. Umrl je v Rimu bolan od prestanega trpljenja, star 56 let. Njegovo trnovo pot je njegova hči Tatjana Malec opisala v knjigi Moj oče – Črni brat in njegov čas in se mu poklonila s pesniško zbirko Odstiranja.

 

Literatura
MALEC, T. Odstiranja. Koper : samozal., 2013
MALEC, T. Moj oče - Črni brat [Elektronski vir] Koper : samozal., 2013
CENCIČ, M. Resnična zgodba o druščini Črni bratje. Škofije : Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, 2011
MALEC, T. Moj oče – Črni brat in njegov čas. [Elektronski vir] Koper : samozal., 2013

Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh