1.172 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
GIANELLI Bartolomeo
Foto: B. Gianelli, Nicolo' della Venezia, Pokrajinski muzej Koper
Galerija slik

GIANELLI, Bartolomeo


Rojen: 
20. februar 1824, Koper
Umrl:  10. december 1894, Koper


Kraj delovanja: 


Odrašča v skromni družini, oče Peter ima kovaško delavnico, ki naj bi jo nasledil sin Bartolomeo, ki pa zaradi šibke konstitucije ni primeren za to obrt. Pri trinajstih letih, hudo bolnega, pozdravi humanist in zdravnik Giovanni Andrea Manzoni, someščan, ki v mladeniču prepozna slikarski talent in kasneje tudi doseže, da pridobi občinsko štipendijo za študij slikarstva na beneški akademiji lepih umetnosti.

G. je učenec in prijatelj profesorja Pietra Selvatica, ki ga vpelje v beneške umetniške kroge, pri 20 letih je že priznan zaradi upodobitev marin, beneških vedut, bark. Deluje v Belgiji in na Dunaju, kjer doživi revolucionarno leto 1848, ko istrski iredentisti gojijo velike upe. V prepričanju, da lahko odprto in svobodno govori, ga avstrijska policija izžene iz mesta. Zateče se k nekemu madžarskemu gospodu v Benetke, ki ga je spoznal pred leti: zanj poslika veliko del, večji del se danes hranijo na Dunaju in Budimpešti, eno pa lahko občudujemo v tržaškem mestnem muzeju, dar slikarjeve žene Anne Del Bello, od katere obstaja G. portret v antičnih oblačilih (Benetke, Zbirka Semi). Portretistika in religiozna umetnost sta najprimernejši področji njegovega ustvarjanja po mnenju Selvatica: tako, še pred prihodom v Koper, izdela oltarno sliko sv. Justa za istoimensko cerkvico na Kapucinskem trgu v Trstu, in veliko oltarno sliko svetnikov Petra in Pavla (1853) za koprsko stolnico, ki sta ju Selvatico in Lipparini zelo občudovala: sta akademski stvaritvi, pravi umetnini. Tako kot pri vseh stvaritvah, tudi za sv. Jožefa za izolsko cerkev uporabi za model koprskega ribiča.

Veliko skrb posveča someščanom in beneškim spomenikom v rojstnem mestu. Veliko njegovih del se je izgubilo, kot npr. slika koprskega čudaka po imenu Bagaio, ki jo je podaril plemkinji Grisoni, ki pa jo je zavrnila z vklikom: »Ta ušivec že ne bo v naši hiši!«; ki pa je bila zelo cenjena med poznavalci. Na srečo so se ohranile »macchiette«, upodobitve Koprčanov, tako plemičev kot navadnih ljudi, ki predstavljajo dragocen vir za dokumetacijo tedanjih oblačil in ljudi. Tudi vsi upodobljeni liki v Jezusovem krstu (Gradež), Poklonu svetih treh kraljev (Carcase), Jezusa snamejo s križa (Mali Lošinj), Marijinem oznanjenju (za koprsko stolnico, uničena po letu 1945), pri sv. Luku (Municipij v Trstu), pri sv. Antonu (Krk) ter na dveh obcestnih znamenjih, pilih, na oltarni sliki Marije morske za koprsko Bošadrago ter Marijo in svetimi zaščitniki Kopra (Škocjan pri Kopru), so dejansko obrazi znamenitih Koprčanov.


V zrelejše ustvarjalno obdobje spadajo upodobitve: Brat, Kardinal Gianelli, Paolo Sardos, »Paron de barca« Nicolò Della Venezia (Benetka, Zbirka Semi), dr. Manzoni in drugi portreti, kjer je G. zasledoval izraznost in značajske poteze. G. hermenevtična domišljija pride do izraza zlasti v veliki oltarni sliki sv. Bonifacia (cerkvica v Semedeli pri Kopru), kjer gospa Carniel-Favento, obsedena z videnjem pokojnega škofa Bonifacia da Ponteja, pri upodobitvi slednjega si pomaga z likom sodobnika, mističnega škofa Bartolomeja Legata, ki ga uprizori v družbi razuzdanega kurata, pokvarjenih trgovcev in številnih koprskih »popolanov«.

G. je upodobil tudi zgodovinske osebnosti, kot Biagia Zuliana, ki je leta 1645 razstrelil trdnjavo v Chanii na Cipru, da bi preprečil turško osvojitev; za Municipij v Kopru je pripravil cikel poslikav koprskih ulic in okrožij: Stolni trg (Padova, Zbirka Simone), Dvorišče teatra (Trst, Mestni muzej), Samostan sv. Ane, Škofijska palača in katedrala z Brola (Pokrajinski muzej Koper).

Napisal je svoje spomine v knjižici »Giornale d'un pittore«,ki je izhajala v nadaljevanjih v reviji L'Unione leta 1879. Na Učiteljišču (Istituto Magistrale) je poučeval risanje, vendar so ga odpustili, ker se je izpostavljal kot goreči iredentist, bil je tudi zaprt 6 mesecev. Na sliki iz leta 1861 je dokumentiral Tajno srečanje koprskih domoljubov, ki s pretvezo, da igrajo karte v gostilni, so pripravljali slovesnost ob razglasitvi kraljevine Italije.

Umrl je za posledicami hude bolezni 10. 12. 1894. "V vsej provinci se je z iskreno bolečino občutila vest o njegovi smrti. Bil je poznan v vsakem mestu in bil cenjen zaradi svoje sposobnosti in osebnih vrlin: bogate umetnostne kulture in ognjevitosti, zaradi katere si je vsak želel njegove prijetne družbe."




Literatura

Bartolomeo GIANELLI, Giornale d'un pittore, Capodistria 1880.

Bartolomeo GIANELLI, La mia Capodistria e i miei concitadini, Pisa 1978.

Nekrolog, v: La Provincia, 16.12.1894.

Edvilijo GARDINA, Bartolomeo Gianelli: 1824-1894 : december/dicembre 1994, januar/gennaio 1995, Koper 1995.

Aldo CHERINI, Il pittore Bartolomeo Gianelli (1824-1894): illustratore di Capodistria, samozal. A. Cherini 1994, v: (URL naslov): www.cherini.eu/pdf/Gianelli.pdf.

Francesco SEMI, “Cenni sul pittore Bartolomeo Gianelli”, Capodistria 1931.

Vittorio A.COCEVER, “Prima esposizione d’arte retrospettiva - Opere di Bartolomeo Gianelli”, Capodistria 1934.

Ivan MARKOVIĆ, Bartolomeo Gianelli, v: Primorska srečanja: revija za družboslovje in kuluro 18, št.160 (1994), str. 569.



Glej tudi

link   Bibliografija Bartolomeja Gianellija (Cobiss)


Prispeval/-a: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Zadnja sprememba: 13.3.2019, Peter Štoka, Knjižnica Koper

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh