1.193 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
GOLMAJER Urban
Foto: Urban Golmajer (vir: Dom in svet, Ljubljana 1905)
Galerija slik

GOLMAJER, Urban


Rojen: 
21. maj 1820, Žirovnica pri Jesenicah
Umrl:  2. julij 1905, Tomaj


Kraj delovanja: 


Urban Golmajer je bil pomemben slovenski duhovnik, narodni buditelj, učitelj, ustanovitelj vrste gospodarskih društev in eden izmed začetnikov slovanskega šolstva v Istri. Med drugim je pustil svoj največji pečat na Krasu s svojim posvetnim in bogoslužnim delovanjem, predvsem v Tomaju, kjer je ustanovil Zavod za vzgojo ženske mladine, imenovan »Elizabetišče«, prvo Kraško vinarsko zadrugo in na njegovo pobudo so začeli Tomajci gojiti vinsko trto, ki daje teran. Bil je tudi pobudnik pogozdovanja ogolelega Krasa in pripravil je načrt za njegovo pogozdovanje. 

Izšel je iz rodbine Golmajerjev, premožne kmečke družine na Gorenjskem, ki je dala vrsto slovenskih duhovnikov, nabožnih pisateljev in novinarjev. Bili so bližnji sorodniki s Čopi in s Prešerni. Duhovnik je bil tudi Urbanov mlajši brat Matija Golmajer, r. 16.2.1826. Bližnji sorodnik G. je bil Andrej Gollmayer, r. leta 1797 v Radovljici, goriški nadškof in metropolit ilirski med letoma 1854 in 1883.
G. življenjska pot se je začela v Žirovnici pri Jesenicah v brezniški župniji na Gorenjskem. Rodil se je v kmečki družini očetu Simonu in materi Mariji Avsenek. Bil je pravi bratranec Matije Čopa, znanega slovenskega jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, ki se je prav tako rodil v Žirovnici. Bil je zelo nadarjen, kar je pokazal v rani mladosti, v kar je močno verjela in zaupala njegova mati, ki ga je spodbujala z besedami: »Urban! Pojdi, kamor hočeš, ti boš gospod, da, prav gospod boš!« Končal je gimnazijo v Ljubljani (1834-1839) in licej (1839-1841). Po končanem šolanju v Ljubljani se je vpisal na študij prava v Gradec, vendar ga je opustil po dveh letih. Zaradi slabega zdravja in ponavljajočih se bolezni je stopil v goriško bogoslužje. Italijanskega jezika se je naučil že v gimnazijskih časih. Za mašnika tržaške škofije je bil posvečen 12.9.1847.

Prvo službo je nastopil v revolucionarnem letu 1848 kot duhovni pomočnik v Roču v Istri. Narodi so se začeli »prebujati« in začela se je krepiti narodna zavest, med drugimi tudi med Slovenci in Hrvati. Istra je bila takrat kot danes narodno mešana; skupaj so živele italijanska, slovenska in hrvaška narodna skupnost. G. se je zavzemal za slovensko narodno zavest in za njeno širitev, prizadeval si je za razvoj slovenskega šolstva in opozarjal je na pretečo nevarnost italijanskega nacionalizma ter italijanske polastitve Istre. Zaradi svoje angažiranosti si je nakopal italijansko sovraštvo in smrtno obsodbo italijanskega nacionalnega gibanja Garibaldovcev. Leta 1852 je postal duhovnik v Grimaldi. Bil je med začetniki slovenskega šolstva v Istri. Okrog sebe je zbiral mladino in jo brezplačno izobraževal. S svojo požrtvovalnostjo je kmete učil sadjarstva, čebelarstva in sviloprejstva. Leta 1855 je bil G. postavljen za duhovnika v Roču. Še posebej se je izkazal pri oskrbi bolnikov, ko je v kraju razsajala kolera. Leta 1860 je nastopil duhovniško poslanstvo med Hrvati v Berseču ob Kvarnerskem zalivu, kjer je postavil šolo in zgradil kaplanijo. Leta 1872 je bil premeščen v župnijo Kubed.
Leta 1877 je G. nastopil svojo novo službovanje v Tomaju, kamor ga je nastavil tržaški škof Juraj Dobrila za župnika in dekana. Tomaj se je po letu 1463, ko je postal župnija, začel razvijati v pomembno kraško gospodarsko in versko središče Tržaško-Komenskega Krasa. Župnike so izbirali Devinski gospodje. Zaradi velikega pomena so bili tomajski duhovniki hkrati tudi stolni kanoniki; zaradi velike župnije so imeli tudi svoje pomočnike, kaplane.

G. je uvidel, da Kraševcem prinaša največ dohodka vinska trta. Zato je začel širiti kulturo in pravilno gojenje vinske trte. Na njegovo pobudo so začeli Tomajci gojiti zdravilni teran in zasadili so vrsto novih vinogradov. Vinogradništvo je marsikaterega Kraševca izvila iz revščine. Ustanovil je tudi prvo »kraško vinarsko društvo«. Z vladnimi finančnimi sredstvi je leta 1885 ustanovil Kraško vinarsko zadrugo, katere odbornik je bil. Vinarska zadruga se je razširila in okrepila, postala je prava ljudska posojilnica, pri kateri so kmetijski posestniki dobivali denarna posojila po ugodnih obrestih. S tem je G. preprečeval zadolževanje kmetov po oderuških obrestih in preprečeval prodajo kmetij. Podpiral je tudi ustanavljanje čitalnic, gospodarskih društev, pa tudi bogoslužnig, pobožnih druščin in bratovščin.

 V Tomaju je G. popravil zanemarjeno župnišče in ga obnovil. Sezidal je nov vodnjak zraven župnišča in razširil župnijsko poslopje. Znal je izvrstno gospodariti, s čim manj stroški je obnavljal cerkvena poslopja, znal pa je pridobiti finančna sredstva pri državnih oblasteh in drugih pokroviteljih. Popravil je zapuščeno cerkev sv. Petra in Pavla, dal napraviti napis v glagolici in postaviti nov križev pot. Tako je cerkev dobila spremenjeno podobo z novo spovednico, prižnico, klopmi in zakristijo.

Leta 1885 se je G. upokojil, vendar je še vedno deloval na šolskem področju v Tomaju. Njegov največji dosežek v Tomaju – s tem je tudi zaslovel – je bila ustanovitev samostanske dekliške šole, za katero si je prizadeval kljub že načetem zdravju in slabosti. Za dekliško šolo je menil, da je ponos Tomaja in vse dežele. Območje starega Tomaja na griču, imenovanem Tabor (tam je bil v času turških vpadov tabor), ki se dviguje kot osamelec s 387 m nadmorske višine, je v 19. stoletju propadalo in menjavalo lastnike. Leta 1877 je parcele na njem kupil G. za potrebe samostana in dekliške šole. Dovoljenje za gradnjo dekliške šole je pridobil leta 1887 zraven župnijske cerkve in začel zbirati finančna sredstva za njeno postavitev. Za dekliško šolo je daroval vse svoje imetje in zbral veliko denarja. Gradnja se je začela v letih 1894-1895, ko so porušili ostanke srednjeveškega tabora, končana pa je bila leta 1898 in je stala 18.000 kron. Še istega leta so v avgustu že prišle v Tomaj prve šolske sestre. Šolski zavod je dobil ime Elizabetišče po pokroviteljici nadvojvodinji Elizabeti, kneginji Windischgrätzovi.
V Avstro-Ogrski je bilo šolstvo razdeljeno v deške in dekliške ustanove. V Tomaju sta tako delovali deška državna šola in samostanska dekliška šola. V zavodu za vzgojo ženske mladine so vzgajali samo deklice, ki so jih poučevale samostanske sestre iz Maribora. Leta 1902 je začel delovati tudi oddelek za gojenke, od leta 1908 pa je delovala v Tomaju tudi gospodinjska-kmetijska šola. Med počitnicami je postalo šolsko poslopje letovišče za tržaško gospodo.

G. je bil za dosežke in zasluge na šolskem področju imenovan za za častnega konzistorialnega svetnika, za častnega kanonika stolnega kapitlja sv. Justa v Trstu, postal je častni občan Tomaja in vitez Franc Jožefovega reda.

G. je zavzeto sodeloval tudi v razpravah o pogozdovanju Krasa in pripravil načrt za razdelitev gozdov ter za pogozditev Krasa od Komna in Trsta prek Čičarije na Hrvaško do Kvarnerskega zaliva. Obenem pa je poudarjal, da so krive za ogolelost Krasa občinske uprave s soseskami in srenjami, ki so dovolile golosek ter povzročili, da je Kras ogolel. Veliko dreves je končalo, predvsem bukev in hrast, kot kurivo v obliki oglja, spomladi pa je veliko škode naredila živina, ki je poteptala in popasla mlada drevesa na območjih gmajn. Da bi se olajšalo pogozdovanje, se je G. zavzemal za razparceliranje Krasa. O tem priča tudi njegova misel: »Ako hočemo Kras z lesom zasaditi, dajmo vsakemu svoj part, to je, razdelimo ga! Naj to možje, kterim je pogozdenje Krasa na razsodbo dano, resno premislijo!«

Matej Ocvirk


Literatura
 
Golmajer, U.: Naj jo tudi jez povem: zakaj je Kras goličava?, v: Novice, let. 16, št. 23 (5.6.1858), str. 1.

Kalan, J.: Monsignor Urban Golmajer, v: Bogoljub, cerkveni list za Slovence, let. 3, št. 15, str. 229-230.

Kosovel, S.: Iz spominov, v: Sodobnost, let. 25, št. 5, str. 509.

Lampe, E. (ur.): Msgr. Urban Golmajer, v: Dom in svet, let. 18, št. 11, str. 700.

Marušič, J.: Dopisi iz Tomaja, v: Gorica, let. 7, št. 56, str. 1.

Ocvirk, M.: Urban Golmajer – župnik, ki je tudi pogozdoval Kras, v: Kras, št. 126-127 (dec. 2013), str. 38-39.

Škerl, L.: »Golmajer, Urban«, v: Primorski slovenski biografski leksikon, 5. zv., Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1978, str. 446-447.


Glej tudi

link   Bibliografija Urbana Golmajerja (Cobiss)
link   Urban Golmajer (Kamra)
link   Urban Golmajer (dLib- NUK)


Prispeval/-a: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Zadnja sprememba: 13.3.2019, Peter Štoka, Knjižnica Koper

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh