1.182 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
GOSTIŠA Fanči
Foto: Arhiv Borisa Gostiše
Galerija slik

GOSTIŠA, Fanči


Rojena: 
4. april 1913, Idrija
Umrla:  23. marec 1997, Ljubljana


Kraj delovanja: 


Slikarka Fanči (Frančiška) Gostiša si je, po besedah prof. Janeza Kavčiča, nedvomno zaslužila trajno in častno mesto v galeriji znamenitih Idrijčanov. Samosvoja in temperamentna slikarka, ki ni skrivala lastnih dilem in protislovij, je s svojim impulzivnim slikarstvom trajno ohranila izginule podobe nekdanje rudarske Idrije.

Slikati je začela razmeroma pozno, v letih 1957-1958, pri svojih štiridesetih letih. Smisel za umetnost ter duhovne in estetske vrednote je podedovala po očetu, ki je režiral predstave, učil risanje, rezbarjenje in bil nasploh vsestransko umetniško usmerjen. Pred italijansko okupacijo je bil še zadnji slovenski vodja deške ljudske šole v Idriji. V širši družini Gostiša ni bil edini razumnik. Slikarkin stric Viktor Gostiša sodi med ustanovitelje rudarske fakultete v Ljubljani. Poleg Fanči je bilo v družini še pet otrok in kar trije izmed njenih bratov so postali rudarski inženirji.
Očeta je italijanska oblast leta 1928 odpustila iz učiteljske službe, ker ni hotel spremeniti priimka in je odklonil vpis v fašistično stranko. Leta 1930 so ga izgnali v Alfianelo (Brescia). Družina se je ločila. Fanči in njena starejša sestra sta odšli z njim, Fanči zaradi šolanja. Ker pa je tudi tam v šoli naraščalo fašistično nasilje in raznarodovalna politika, se je vrnila domov.
Po očetovi smrti v Remedellu Sotto v Lombardiji leta 1934 so se življenjske razmere za družino korenito spremenile. Usahnila je očetova skromna plača, s katero so se za silo preživljali. Namesto načrtovanega študija glasbe ali slikanja je Fanči opravila dveletni trgovski tečaj. Prvo zaposlitev je našla pri Didiču, kjer je kratek čas delala kot ekonom, leta 1931 pa se je zaposlila kot administratorka in daktilografinja pri odvetniku in notarju Emilu Corradiniju. Pri njem je ostala vse do leta 1940, ko je morala zaradi svojih protifašističnih stališč zbežati iz Idrije. Zatekla se je v Ligurijo in se zaposlila v fotografskem ateljeju Ernesta Preiteja v S. Margheriti. Vendar so za njo kmalu poslali tiralico, vrnila se je v Idrijo in delala na občinskem matičnem oziroma anagrafskem uradu, dokler je niso aretirali Nemci. Tudi prva povojna leta je vodila okrajni anagraf, od koder je leta 1946 odšla k Rudniku živega srebra v Idriji. Umetnico po duši je enolično pisarniško delo utesnjevalo in dušilo. Leta, ki jih je kot uslužbenka preživela v rudniških pisarnah, kjer je sicer v službene namene tudi prevajala, saj je obvladala več tujih jezikov, so bila zanjo še posebej travmatična in jih je doživljala kot moro ter se jih spominjala z izrazitim nezadovoljstvom in tudi prepričanjem, da ji je bila skopa pokojnina nepravično odmerjena. Kot udeleženka NOB in vojna invalidka se je upokojila leta 1961.
Na lastno željo se je izobraževala in izpopolnjevala v glasbi (že pred vojno je privatno študirala klavir pri prof. Emilu Komelu), risanju, tujih jezikih, tudi sama poučevala klavir, jezike in prevajala. Predvsem pa se je predajala glasbi, naravi in neizmerni ljubezni do živali.

Med drugo svetovno vojno je bila partizanka in ilegalka. Idrijskemu odredu se je priključila jeseni leta 1943, a bila zaradi poškodbe kmalu demobilizirana. Naprej je delovala kot ilegalka, bila izdana in obsojena na smrt z obešanjem. Po posredovanju takratnega občinskega tajnika Karla Albrechta se ji je uspelo izogniti smrtni kazni. Po prestanih ljubljanskih zaporih so jo internirali v koncentracijsko taborišče blizu Breslava v Zgornji Šleziji. V vsesplošni zmedi, ki je nastala ob bombardiranju Nemčije proti koncu vojne, ji je uspelo zbežati. Konec vojne je dočakala pri sorodnikih na Štajerskem, kamor se je zatekla okužena s tifusom in paratifusom. Od takrat se je z neizmerno notranjo močjo spopadala z duhovi preteklosti. Rešitev je iskala v slikarstvu.

Predvsem zase je risala že v mladosti. Resneje pa se je slikanja oprijela v letih 1957-1958, po potovanju v Italijo in Anglijo, kjer je obiskovala umetniške galerije in se učila ob kopiranju starih mojstrov. Samorastniško je študirala kompozicijo, perspektivo in barve. Neizmerno jo je privlačila narava, vez med njima se odraža tako skozi impresionizem kot realizem njenih del. Barve je nanašala na platno hitro in drzno, večinoma brez predhodnih skic. Najmočnejši izraz so dobile njene upodobitve ob dežju in snegu, kjer je skoraj otipljiva njihova lirična turobnost. Proti koncu življenja je, že zelo zaznamovana z duševno boleznijo, s temno paleto tonov na platnih izražala lastno počutje in slikala svojo stisko. Časovno in vsebinsko ima to čustvovanje veliko večje razsežnosti.
Poleg narave jo je prevzemala pristnost stare idrijske arhitekture: v bregove vklesane hiše z visokimi in strmimi strehami, majhnimi okni in okenci, ajkrli, ganki. Vse to ter motivi krajin ob Idrijci ima neizmerno kulturnozgodovinsko in etnološko vrednost, saj gre za svet stare rudarske Idrije, ki je izginil in ga, razen na slikah, ni več. Od svojih slik se je le nerada ločila, mnoge med njimi pa so ostale nedokončane.
Redkeje sicer se je ukvarjala tudi s portreti, med katerimi so zlasti tisti, ki slikajo notranje bogate in preproste starejše ljudi, »bohemsko odmaknjeni, psihološko poglobljeni in značajsko zaznavni, naravnost odlični.« (Milan Trušnovec, likovni pedagog) Slikala je tudi tihožitja. V njenem slikarskem opusu so ob akvarelih prevladovala olja.

Prvo samostojno razstavo je pripravila leta 1961 v Mestni galeriji v Idriji. Imela je več deset razstav doma in v zamejstvu, tako samostojnih kot skupinskih. Bila je udeleženka prve mednarodne likovne kolonije leta 1969 v Idriji.

Dr. Cene Avguštin je v uvodu kataloga ob razstavi njenih del leta 1982 zapisal: »Tako kot je imela Ljubljana svojega Vavpotiča, Kranj Ravnikarja, Kostanjevica Lamuta ali Brežice Stiplovška, tako se je upodobitvam idrijskih mestnih vedut z vso zagnanostjo, ki jo zmore le neusahljiva navezanost na rojstni kraj, posvetila slikarka Fanči Gostiševa.«

Za prizadevanja pri širjenju likovne umetnosti ji je Skupščina občine Idrija podelila Pirnatovo nagrado za leto 1979.


 

Literatura
 Kavčič, I., Kavčič, J. Idrijski slikarki Fanči Gostiševi v spomin. Idrijski razgledi, 1997, št. 1, str. 116-118
Trušnovec, M. Slikarka Fanči Gostiša. Idrijski razgledi, 1988, letnik XXXIII, št. 2, str. 43-44
Kavčič, J. Idrijska slikarka Fanči Gostiša : V spomin ob bližnji 100-letnici rojstva (1913-1997). Komunitator. Časopis FMR-MEDIA, 2012, letnik 12, št. 65, str. 15
Katalog ob slikarski razstavi . FANČI GOSTIŠA galerija Idrija-junij-julij 1982. Idrija, Mestni muzej, 1982
Pavšič, T. Slikarka iz Idrije. Primorske novice, 21.3.1975, št. 12
Pavlič, S. Zgodovina idrijskega šolstva do leta 1945. Idrija: Založba Bogataj, 2006
Fanči Gostiša: Življenjepis, Idrija, 1979 (tipkopis). Hrani nečak Boris Gostiša.
Ustni vir: Boris Gostiša, 2015


Glej tudi



Prispeval/-a: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Zadnja sprememba: 8.3.2017, Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh