1.160 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
KACIN Anton
Foto: Arhiv dr. Marije Kacin
Galerija slik

KACIN, Anton


Rojen: 
25. maj 1901, Spodnja Idrija
Umrl:  26. januar 1984, Opčine (Italija)


Kraj delovanja: 


Ugledni šolnik, kulturnik in politik dr. Anton Kacin je deloval na Goriškem in Tržaškem, večinoma v prvi polovici 20. st. v času fašizma, ki je bil do Slovencev na Primorskem zelo krut. Vseskozi zvest slovenskemu narodu, krščanskim načelom in demokratičnim pravilom igre je imel pomembno vlogo pri ohranjanju slovenske narodne identitete na Primorskem.

Rodil se je v Spodnji Idriji v knapovski družini, v kateri sta oče Ivan in mati Marija Mohorič vzgajala šest otrok. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Idrijo v mestni predel, imenovan Bruševše, kjer je tako kot ostali knapovski otroci iz soseščine skromno preživljal svoja mladostna leta. Po končani ljudski šoli v Idriji se je, zelo bister, na lastno željo vpisal na idrijsko realko, kljub temu da je bil študij v tistem obdobju privilegij, ki si ga je otrok iz delavske družine s slabim ekonomskim statusom zelo težko privoščil. Že zgodaj je z raznimi fizičnimi deli, ki jih je opravljal kot dijak, sam prispeval k svojemu preživljanju. Na idrijski gimnaziji je maturiral leta 1919. Od tam je odšel študirat slovenščino in francoščino na Filozofsko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani in leta 1923 doktoriral z disertacijo Katoliška kritika slovenske beletristike v drugi polovici mladoslovenstva (1881–1895). Po končanem študiju se je vrnil na Primorsko.

V Firencah je odslužil vojaški rok. Po vojaščini se je najprej zaposlil kot prefekt v goriškem Alojzijevišču. Leta 1927 je postal profesor slovenščine v nadškofijski gimnaziji Malega semenišča v Gorici, ki je bila edina ustanova, kjer se je pod fašizmom še smelo poučevati slovenščino. Na univerzi v Padovi je opravil izpite iz italijanske književnosti in zgodovine, leta 1929 v Rimu še profesorski izpit za poučevanje slovenščine, ki jo je v semenišču učil vse do vstopa Italije v vojno leta 1940, ko je bilo goriško Malo semenišče premeščeno v Castellerio pri Vidmu. Ker ni bilo slovenskih šolskih knjig, je za nižje razrede gimnazije sestavil mladinsko čitanko Klasje (1930) in pomožno slovensko berilo Pisano polje (1932) za 4. razred.
Leta 1940 mu je kot slovenskemu intelektualcu grozila konfinacija, zato se je preselil v Milano in se zaposlil v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega. Tam je služboval do razpada fašistične Italije leta 1943, ko se je vrnil k ženi in otrokom v Gorico.

Po drugi svetovni vojni je opravljal različne funkcije, s čimer je odločilno pomagal pri razvoju mreže slovenskega zamejskega šolstva, bil okrožni nadzornik za slovenske osnovne in srednje šole v coni A goriške pokrajine in svetovalec za slovenske šole pri Zavezniški vojaški upravi na Svobodnem tržaškem ozemlju ter predsednik komisije za sestavo in izdajanje slovenskih šolskih knjig. Od leta 1947 do upokojitve leta 1968 je bil ravnatelj Državnega učiteljišča Anton Martin Slomšek v Trstu.

Čeprav je prav šolstvo, s katerim se je največ ukvarjal, po njegovem prepričanju ključno za obstanek in razvoj nekega naroda, je bil tudi časnikar in dve leti (1929–1930) urednik glasila Goriška straža, med letoma 1929 in 1930 član uredništva Novega lista ter soustanovitelj in predsednik založbe Adrija (pozneje Sigma) v Gorici. Enaintrideset let (1928–1951) je bil urednik družbenih publikacij pri Goriški Mohorjevi družbi in se v povojnih letih zavzemal za njeno povezavo s celovško Mohorjevo družbo. Sodelovanje je trajalo od leta 1948 do 1960. Zavzeto je podpiral pobudo Stanka Staniča za izdajo kratkih življenjepisov zaslužnih primorskih osebnosti. Iz te zamisli je izšel Primorski slovenski biografski leksikon, katerega prvi snopič so natisnili leta 1974 pri Mohorjevi družbi.

Dosti je tudi prevajal iz nemščine, francoščine in srbohrvaščine, večinoma pod psevdonimom, in za tisk prirejal in pripravljal različna gradiva, med drugim Zgodovino Idrije msgr. Mihaela Arka. Sistematično in natančno je beležil vse, kar je slovenskega izšlo v Italiji v letih od 1930 do oktobra 1944. Tako sta nastali dve obsežni tipkopisni zbirki. Njegova bibliografija Slovenski tisk v Italiji od 4. novembra 1918 dalje pa je bila objavljena v Jadranskem almanahu leta 1930. Pisal je za mnoge časopise.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja si je skupaj z ostalimi zamejskimi Slovenci, člani Slovenskega katoliškega prosvetnega društva, katerega predsednik je bil, zelo prizadeval, da bi se tudi na Goriškem obnovila prosvetna dejavnost, ki je bila dve desetletji povsem zatrta. Temeljni kamen novega Katoliškega doma so položili leta 1961 in leta 1962 je bil z denarno pomočjo Slovencev doma in po svetu odprt.

Aktivno je posegal tudi v politiko. V letih med obema vojnama je deloval v skupini dr. Janka Kralja, po vojni pa v Slovenski demokratski zvezi, kateri sta z dr. Avgustom Sfiligojem izmenično tudi predsedovala. Na listi SDZ je bil dva mandata goriški občinski svetovalec. Na pobudo goriške Slovenske demokratske zveze se je z dr. Avgustom Sfiligojem vztrajno boril za uzakonitev slovenskega šolstva v Italiji in po štirinajstletnem nenehnem prizadevanju dosegel, da je bil leta 1961 v Italiji sprejet ustanovni šolski zakon, ki je uzakonil dejansko stanje na Goriškem (z izjemo videmskega področja) ter s tem postavil pomembno pravno osnovo za nadaljnje delo. Ta zakon je bil nasploh prvi, ki ga je italijanski parlament odobril v korist slovenske manjšine. Po dvanajstletnem vztrajnem prizadevanju mu je leta 1973 sledil dopolnilni Belci - Škerkov zakon.

Idrijski občinski svet je leta 1993 po rojaku Antonu Kacinu poimenoval ulico v mestnem predelu Grapa, kjer je do smrti živela njegova mati. Njegovemu spominu se je poklonila tudi Gorica, ki je pred Kulturnim centrom Lojzeta Bratuža leta 2011 odkrila njegov doprsni kip.

Z ženo Angelo sta pokopana na pokopališču v Spodnji Idriji poleg njegove krstne cerkve Marija na Skalci.

Dela:
Klasje: mladinska čitanka, 1930
Esercizi per la gramatica slovena di G. Trinko, 1931
Pisano cvetje: zbirka pesmi in črtic, 1932
Grammatica della lingua slovena, 1958



 


Literatura
Anton Kacin: 1901-1984: zbornik ob stoletnici rojstva, Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva, 2001.
Žajdela, I. Spominjamo se. Slovenstvo, krščanstvo in demokracija. Družina, 31. julij 2011.
Ustni vir: dr. Marija Kacin

 



Glej tudi

link   COBISS/OPAC


Prispeval/-a: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Zadnja sprememba: 29.6.2015, Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh