1.184 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
KOCJANČIČ Alojz (Stanislav)
Foto: Ognjišče d.o.o., Koper
Galerija slik

KOCJANČIČ, Alojz (Stanislav)


Rojen: 
20. maj 1913, Kubed
Umrl:  19. november 1991, Klanec pri Kozini


Kraj delovanja: 


Alojz Kocjančič se je rodil kot zadnji izmed osmih otrok materi Ani Škergat in očetu Matiji Kocjančiču. Oče je zaradi želje po zaslužku zapustil ženo samo z nepreskrbljenimi otroki in se odpravil v Ameriko. Čez nekaj let se je vrnil razočaran in slabega zdravja. Po še nekaj neuspelih poskusih za hitrim zaslužkom je začel kockati in zakockal ves svoj zaslužek ter domačo hišo. Zaradi nesreče pri delu je umrl mlad, ko je bil Alojz star komaj eno leto. Družina je tako doživljala hudo pomanjkanje in brezdomstvo, izgnani so bili iz svoje domače hiše in zavetje iskali pod tujimi strehami. Čeprav je težko otroštvo hudo zaznamovalo mladega Alojza Kocjančiča, je nanj ohranil tudi lepe spomine, ki se odražajo v njegovih poznejših literarnih delih. 

V Kubedu je leta 1923 pričel županovati Ivan Brezavšček, goreč duhovnik in pokončen Slovenec, v katerem je Alojz našel vzornika, mentorja in zaveznika. Spodbudil, ga je, da zaključil ljudsko šolo v Kubedu in mu omogočil nadaljnje šolanje v goriškem semenišču. Poučevali so ga zavedni Slovenci, ki so se upirali fašističnemu režimu, ki je takrat prevladoval. V semenišču je spletel mnogo poznanstev in prijateljstev, odkril je veselje do branja in glasbe ter poslanstvo v bogoslužju. Pod vplivom svojih prijateljev in mentorjev je začel pisati svoje prve pesmi, prozo in dnevnik, ki nazorno govori o njegovem osebnostnem in pesniškem zorenju. Tekom teh let je spoznal in prijateljeval s številnimi uglednimi sodobniki kot so Lado Piščanec, Štefan Tonkli, Stanko Vuk, Ivan Delpin, Boris Pahor idr., v profesorjih in vzgojiteljih si je našel tudi številne nove vzornike (Božo Milanović , Vinko Vodopivec, Lojze Bratuž, prof. Ivan Juvančič, Jože Kocjan  idr.). 

Maturiral je 28. junija 1933. Po končani maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija (29. junija 1937) v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Prvo nedeljo, 4. julija, po posvečenosti v duhovnika je pel svojo prvo mašo v svojem rojstnem kraju Kubedu. V cerkvi se je zbralo okoli pet tisoč vernikov iz kubejske fare in okolice, zato je vse skupaj prerastlo v ogromno slovesnost, ki so jo primerjali s prvim slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav tako v Kubedu. Svoje prvo službeno mesto je Alojz Kocjančič dobil septembra 1938 v Buzetu v Hrvaški Istri. Od njega so zahtevali, da mašuje v italijanščini, kar pa mu ni bilo po godu, zato je zaprosil za premestitev v drugo slovensko župnijo. Leta 1938 je bil premeščen v Koštabono, kjer je služboval 25 let, najprej kot župnijski upravitelj, kasneje kot župnik. Vmes je devet let (od 1939 do 1948) upravljal župnijo Pomjan, šestnajst let (od 1948 do 1963) pa župnijo Šmarje pri Kopru. Duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo, zaradi svoje narodne zavednosti pa je bil nenehno trn v peti lokalnim oblastem. Maševal je v latinščini, pridigal pa vedno v slovenščini. Med veroukom je otroke učil tudi slovenskega jezika, odrasle pa slovenskih pesmi. Zaradi njegovih prizadevanj za ohranjanje slovenskega jezika v javnem govoru ga mnogi danes uvrščajo med tako imenovane »istrske čedermace«. Čeprav je bil v vseh vidikih zvest Istri, pa Kocjančič ni pisal v istrskem narečju, temveč izključno v knjižnem jeziku. Knjižni jezik je bil zanj območje svetega.

Novembra 1954 je postal soustanovitelj Ciril-Metodovega društva katoliških duhovnikov, bil pa je dejaven član v organizacijskem in publicističnem smislu.
Novembra 1963 je premeščen v župnijo Klanec, ob tem pa je soupravljal tudi župnijo Gročana — Draga. Upokojil se je leta 1974. Po upokojitvi se je želel vrniti v rojstni Kubed, a tega ni dočakal. Leta 1987 je praznoval zlato mašo – petdesetletnico duhovništva.

Umrl je leta 1991 na Klancu, pokopan pa je na kubejskem pokopališču.

Pesniti je začel že v najstniških letih, pri 13. letih, ko je obiskoval semenišče. Dve pesmi je objavil v ilegalnem listu Gmajna 1936 pod psevdonimom Kubejski. Pogosteje je začel objavljati poezijo in prozo po vojni, in sicer v Slovenskem Jadranu (1952–1954), Borih (1954), Obzorniku (1954), Organizacijskem vestniku Ciril-Metodovega društva (1955), društvenem glasilu Nova Pot (1955–1961) in Rodni grudi (1960). Leta 1962 je izšla njegova prva pesniška zbirka Šavrinske pesmi z ilustracijami Jožeta Pohlena, ki je bila posvečena Istri in njenim ljudem, imela pa je tudi verski pridih. Pesmi iz te zbirke opevajo lepoto slovenske Istre in njenih čudovitih vasi, značaje Šavrinov in Šavrink, njihovo trpljenje in hkrati vero v življenje. V obdobju od 1975 do 1982 je objavljal pretežno v Družinski pratiki. Leta 1982 je pod uredniško roko Marjana Tomšiča izšla naslednja zbirka Kocjančičeve poezije, dopolnjeni ponatis Šavrinskih pesmi pod naslovom Brumbole, v izdaji koprske Založbe Lipa. Naslov je simboličen, saj so brumbole plodovi črnega trna, ki postanejo sladki šele, ko dozorijo. Po Kocjančičevi smrti, leta 1992, je Založba Lipa izdala zbirko njegovih pripovedi o ljudeh Slovenske Istre in Malega Krasa z naslovom Ljudi opeval sem, vode in skale, ki sta jo uredila Ines Cergolj in Miran Bavčar. V izdaji Librisa je bila leta 2001 ponatisnjena njegova zbirka Šavrinske pesmi.

Na pobudo pisatelja Marjana Tomšiča je bila leta 1993 ustanovljena Kocjančičeva nagrada, ki jo podeljujejo občine Piran, Izola in Koper za posebne dosežki pri oblikovanju kulturne podobe Slovenske Istre.


Pripravile: Martha Sotelo Bunjevac, Lana Satler, Maja Grintal


 

 

Dela:

Pesmi in zapisi : ob 100-letnici, 2013
Šavrinske pesmi, 2001
Ljudi opeval sem, vodé in skale: pripovedi o ljudeh Slovenske Istre in Malega krasa, 1992
Brumbole, 1988
Šavrinske pesmi, 1962



Literatura
 
Lipičnik, F. Alojz Kocjančič. V: Mohorjev koledar 1993. Celje: Mohorjeva družba, 1993, str. 107.
R.P. Alojz Kocjančič: duhovnik in pesnik Istre. Koledar za leto 1993. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1993, str. 139–141.
Kubejska Skala: Kubed skozi društveno in prosvetno življenje : zbornik ob 100-letnici Pevskega in bralnega društva "Skala" Kubed. Kubed: Društvo za šport, kulturo in razvoj vasi "Skala", 1998 .
Milan Gregorič … et al. Življenje in delo Alojza Kocjančiča, slovenskega istrskega pesnika, pisatelja in duhovnika: prispevki s Posveta Slovenski istrski pesnik, pisatelj in duhovnik Alojz Kocjančič, Izola, 18. Novembra. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2003
Tomšič, M. Alojz Kocjančič. Brazde s trmuna št. 8. Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 2003, str. 55–57.
Alojz Kocjančič. Revija Ognjišče (online). Ljubljana: Tiskovno društvo Ognjišče, 2003. (Citirano 18.4.2016) Dostopno na naslovu: http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/776-alojz-kocjancic
Gregorič, M. Alojz Kocjančič: Življenje in delo. Mladika, 2011, letnik 55, št. 9/10, str. 14–17.
Pribac, B. O Alojzu Kocjancicu: prirejeno po nagovoru v Koštaboni. Revija Otočje, 2012, letnik 4, št. 5, str. 192–193.
Tucovič, V. Istrski čedermac Alojz Kocjančič. Delo (online). Ljubljana: Delo, 18.2.2014. (Citirano 18.4.2016) Dostopno na naslovu: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/istrski-cedermac-alojz-kocjancic.html


 

 



 


Glej tudi

link   Dela, članki, dela o avtorju v sistemu COBIB


Prispeval/-a: Martha Sotelo Bunjevac, Kosovelova knjižnica Sežana
Zadnja sprememba: 6.10.2016, Martha Sotelo Bunjevac, Kosovelova knjižnica Sežana

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh