1.194 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
MIKELN Anton (Tone)
Foto: Nataša Fajon (vir: Regional Obala)
Galerija slik

MIKELN, Anton (Tone)


Rojen: 
31. januar 1943, Celje
Umrl:  ,


Kraj delovanja: 


Rodil se je v Celju očetu Miroslavu, delovodji skladišča in ekspedita ter upravniku Mohorjeve družbe na Prevaljah in kasneje v Celju, Maistrovemu borcu za severno mejo. Mati Ana Mihelčič je bila iz znane glasbene družine, računovodkinja pri Mohorjevi družbi v Celju.

Osnovno šolo je obiskoval v Petrovčah pri Celju, gimnazijo pa v Celju. Učil se je klavir in pozavno ter zaključil deset let glasbene šole v Celju, intenzivno pa je delal tudi v mladinskem pevskem zboru celjske gimnazije.

Po gimnaziji je nadaljeval študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je vpisal najprej sociologijo in umetnostno zgodovino, kasneje tudi muzikologijo. Leta 1970 je diplomiral na oddelku za umetnostno zgodovino z nalogo Koprska stolnica – stavbni razvoj.

Prvega septembra 1966 je na priporočilo prof. dr. Naceta Šumija še kot študent prišel v Piran na Zavod za spomeniško varstvo, ki je takrat ostal brez strokovnih delavcev. Na samem začetku službovanja je moral vzpostaviti predvsem organizirano spomeniško službo za območje vseh treh obalnih občin – Koper, Izola in Piran. Od 1966 do 1984 je delal kot ravnatelj Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, od leta 1984 pa je bil tam zaposlen kot konservator.

Kot ravnatelj si je zadal nalogo organizirati strokovno službo, ki bo sposobna enakovredno obravnavati vse zvrsti kulturne dediščine, in to na celotnem območju delovanja Zavoda, v mestih in na podeželju. To je bil ambiciozen cilj, če upoštevamo, da je bil Medobčinski zavod za spomeniško varstvo šele zgolj formalno ustanovljen z enim strokovnim delavcem, da splošna družbena klima varovanju dediščine ni bila posebej naklonjena ter da so bile zahteve za varovanje dediščine v javnosti dostikrat prikazovane in razumljene kot zaviranje razvoja. Še posebno je bilo to izpostavljeno v mestu Koper, kjer so poskušali uveljaviti tezo, da se novo sodobno mesto lahko razvija le tako, da se stari Koper poruši. Potrebnih je bilo veliko naporov in zlasti ob koncu 60 let tudi angažiranja zunanjih sodelavcev, da so se začela upoštevati načela in zahteve spomeniškovarstvene stroke tudi ob načrtovanju prenove vseh treh obalnih mest.

V 70 in 80 letih minulega stoletja, zlasti pa po ustanovitvi Kulturnih skupnosti se je Zavod kadrovsko izpopolnjeval in se razvil v pomembno kulturno institucijo na Obali. Postal je pobudnik in strokovni nosilec prizadevanja za prenovo vseh treh obalnih mest. Izdelani so bili spomeniškovarstveni elaborati za prenovitvene načrte Kopra (1967), Pirana (1973) in Izole (1981). V njih so bila ustrezno ovrednotena srednjeveška jedra in uveljavljeni temelji za njihovo prenovo. Načrti so omogočali in spodbudili ustvarjalno vključevanje dediščine v sodobni razvoj istrskega urbanega in krajinskega prostora. Oblikovani so bili z načeli aktivnega varstva kulturne dediščine, z doslednim spoštovanjem spomeniških vrednot in njihove valorizacije, pa tudi ob spoštovanju duha kraja in časa, kar ustvarja pogoje za interpolacije in večje adaptacije znotraj spomeniške celote, ne da bi ob tem prizadeli avtentičnost spomenika. Obravnava spomeniške problematike se je z ožje kulturne ravni prenesla na gospodarsko in družbeno področje. Prenova (revitalizacija) starih mestni jeder je od prvotne naloge ohranjanja spomeniško najvrednejših objektov v 70 letih v Piranu, Kopru in Izoli prehajala v pomembno nalogo ohranitve, posodobitve in zagotovitve kontinuitete vseh ustvarjenih prostorskih kvalitet. Pri tem je imel Zavod, pod vodstvom Toneta Mikelna, s svojimi programi in analizami ter javnimi predstavitvami pomembno vlogo. Izpostavljeno je bilo, da je potrebno preseči oblike spontanega, nesistematičnega in parcialnega obnavljanja stanovanj ter spreminjanja ali sprotnega prilagajanja mestnih prostorov. Pričelo se je z načrtnim ustvarjanjem strokovnih in drugih pogojev za celovito prenovo mest, v okviru katere je bila še posebej poudarjena prenova stanovanj, ki je temeljnega pomena za ohranitev kvalitete mest. Odločilno vlogo pri prenovi mest so prevzele občinske uprave, stanovanjske in komunalne skupnosti.

V okviru stanovanjske prenove je potrebno izpostaviti prenovo Židovskega kareja v Piranu. Zavodove raziskave (tudi sociološke) in analize so pokazale, da bi bil najbolj učinkovit pristop »karejska« prenova, ko se sočasno načrtuje in projektira prenova širšega zaokroženega mestnega predela. Po tako izdelani dokumentaciji je bilo v štirih gradbenih fazah obnovljeno oz. rekonstruirano preko 2400 m/2 stanovanjskih površin, okoli 500 m/2 poslovnih površin ter vsa komunalna infrastruktura in zunanje površine. Pristop »karejske« prenove se pozneje žal ni več uveljavil. Čeprav je bil v primeru Židovskega kareja v Piranu uspešen, ga je onemogočilo lastninjenje stanovanj. 

Tone Mikeln je gradil program Zavoda na stalni kadrovski širitvi, ki je bila posebej opazna v času delovanja Kulturne skupnosti. To je bilo obdobje, ko je Zavod dejansko lahko strokovno obravnaval vse zvrsti dediščine. Sodobna, v čas in prostor odprta strokovna služba pa mora biti vedno odprta tudi do pobud sorodnih strok. Tako je Zavod sodeloval pri pripravi in izvedbi cele vrste strokovnih srečanj in zlasti arhitekturnih delavnic študentov arhitekturne fakultete iz Ljubljane in srečanj profesorjev ter študentov arhitekturnih šol iz Ljubljane, Gradca, Münchna in Trsta (Workshops Piran). Veliko študentov iz omenjenih šol je v obliki seminarskih in diplomskih nalog raziskovalo in poglabljalo tematiko varovanja dediščine aktualnega domačega okolja.

Pod Mikelnovim strokovnim vodstvom so bila izvedena številna obnovitvena dela na posameznih spomenikih. Najpomembnejša so: prezentacija hiš in palač v Kopru (Obzidna ulica 9, Gramscijev trg 4 in 5, palača Gravisi-Barbabianca, palača Brutti, Pretorska palača, Taverna), obnova Minoritskega samostana v Piranu, revitalizacija Tartinijevega trga v Piranu, obnova mestnega obzidja, prenova Tonine hiše v Sv. Petru. Pomembno je prispeval k vsebini in izvedbi celotnih prireditev ob 300-letnici Tartinijevega rojstva, ki jih je izpeljala mlada in zagnana ekipa Avditorija Portorož.

Posebej odmevna je bila akcija prenove in revitalizacije Tartinijevega trga. Avtor projekta je bil prof. Boris Podrecca, eden najuglednejših arhitektov v srednji Evropi, slovenski rojak, Tržačan, ki živi in dela na Dunaju. Razstava »Tri mesta, trije trgi«, s katero je bil projekt predstavljen, je potovala iz Pirana v Sacile, Salzburg in Ljubljano. V skoraj vseh evropskih strokovnih revijah za urbanizem, arhitekturo in oblikovanje so se o projektu, kot izjemno kvalitetni rešitvi, razpisali ugledni arhitekturni kritiki. Realizacija projekta je trajala kar 20 let – ne le zaradi težav pri zagotavljanju sredstev, temveč tudi zato, ker so nekateri želeli projekt spremeniti, da bi se lahko še vedno parkiralo na ploščadi. Zavlačevanje realizacije ni bilo v prid kvaliteti končne podobe. Sedaj, ko je trg postal živo središče življenja in dogajanja v mestu, so kritike na zasnovo prenehale.

Strokovno pot je zaključil kot odgovorni konservator pri prenovi Hotela Palace v Portorožu. Težko si je želeti lepši zaključek strokovne kariere. S problemom prenove hotela se je ukvarjal od leta 1982, ko je predsedoval strokovni žiriji, ki je na osnovi arhitekturnega natečaja izbirala najprimernejšega projektanta prenove. Kasneje je bilo še nekaj poskusov, da bi se lotili prenove, vendar so bili iz različnih razlogov vsi neuspešni, delno tudi zaradi zelo strogih varstvenih zahtev po rekonstrukciji notranjščine hotela. Po ponovni analizi historičnih kvalitet stavbe in ob upoštevanju dejanskega kritičnega gradbenega stanja so bili na novo postavljeni konservatorski pogoji prenove. Vzpostavljen je bil proces stalnega kreativnega sodelovanja investitorja, projektantov, konservatorjev in restavratorjev v vseh fazah izdelave projektne dokumentacije in izvedbi prenovitvenih del. Čeprav ne brez težav se je prenova uspešno zaključila in Hotel Palace je ponovno elitni hotel, pomemben za turistično ponudbo kraja, regije in države.

V povezavi s strokovnim delom in uveljavljanjem spomeniške službe na Obali in v Sloveniji je Mikeln aktivno deloval v najrazličnejših organih na področju kulture in stanovanjskega gospodarstva v občini Piran, Obalni skupnosti in v republiki. Bil je politično aktiven v SZDL in ZKS. Bil je tudi predsednik Skupščine Občine Piran (1978–1982), dva mandata član Izvršnega sveta Skupščine Občine Piran ter 1990 tudi njegov predsednik.

Po letu 1974 se je Mikeln aktivno vključil v organiziranje in delovanje kulturnih skupnosti, ki so po sprejetju nove ustave postale nosilke aktualne politike. Bil je med pobudniki združitve občinskih v Obalno kulturno skupnost in po njeni ustanovitvi tudi predsednik Izvršnega odbora. V kulturni skupnosti Slovenije je deloval kot član njenega Izvršnega odbora in predsednik oz. član njenih delovnih teles. V času delovanja kulturnih skupnosti so kulturne dejavnosti doživele pomemben in kvaliteten razmah. To je bil čas, ko so se kulturne institucije kadrovsko okrepile in izboljševale materialne pogoje za delo, vlagalo se je v kulturne prostore, sredstva so se letno realno poviševala. Mikeln je bil med tistimi kulturnimi aktivisti, ki so v zapletenem delegatskem sistemu od krajevnih skupnosti do skupščine Kulturne skupnosti Slovenije razlagali potrebo po razvoju kulture in zagotavljanju lastnih avtohtonih virov za finansiranje kulturnih programov.

Mikeln je delal tudi v strokovnih društvih, v republiškem programu za obnovo starih mest Škofje Loke, Ptuja in Pirana ter s prispevki in referati sodeloval na vrsti simpozijev. Bil je pobudnik ustanovitve Skupnosti zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije in njen prvi predsednik. Z referati je sodeloval tudi na mednarodnih strokovnih srečanjih o prenovi mest. Bil je član Nacionalnega komiteja ICOMOS. Večina njegovega strokovnega dela je ostala v strokovnih gradivih Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine kot posebne strokovne podlage in konservatorski programi. Nekaj od tega je bilo tudi »izdano« v večjem številu izvodov kot gradiva zavoda (Razglasitve kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Piran, Izoli, Prenova Pirana I, Prenova Pirana II, itd.). Največ strokovnih gradiv je povezanih s problematiko mestne prenove oz. prenove naselbinskih območij. V turističnem vodiču Piran (Portorož, 1972), ki je izšel v slovenskem, italijanskem, angleškem in nemškem jeziku, je prispeval umetnostno-zgodovinski del. V reviji Obala (1971, št. 8, str. 32 – 35) je izšel njegov članek o prenovi Pretorske palače v Kopru.

Za uspešno delo je prejel priznanje Občine Piran, predsednik Italije Francesco Cossiga pa ga je odlikoval s podelitvijo častnega naziva commendatore. Slovensko konservatorsko društvo mu je za celovito in sodobno prenovo opuščene cerkve sv. Donata v Piranu podelilo Steletovo priznanje in leta 2004 Steletovo nagrado za vrhunske dosežke v spomeniškovarstveni službi, ki so nepogrešljiv prispevek k ohranitvi kulturne dediščine v Sloveniji.

Mikeln se je 1. septembra 1966 zaposlil na MZSV Piran in se 1. septembra 2007 upokojil. Od takrat se posveča predvsem družini, ki jo je zaradi široko razvejanega službenega in družbeno-političnega udejstvovanja dostikrat postavil v drugi plan. Te njegove odločitve so najbolj veseli vnuki Teo, Erik, Rok in Jurij. Zdaj z njimi na drugačen način doživlja in raziskuje Piran ter njegovo okolico. Vnuki sledijo pripovedim o nastalih spremembah v mestu, ugotavljajo prednosti, hkrati pa v njih raste želja in potreba po še boljšem in lepšem.

 

Literatura
Aškerc Mikeln, A. Tonetov tekst. (elektronska pošta). Sporočilo za: Karmen Kodarin. 15. 5. 2016. (citirano 17. 5. 2016). Osebno sporočilo.


Glej tudi

link   Ob stoletnici rojstva Eda Mihevca
link   V piranski knjižnici pripravili drugo Srečanje v Piranu
link   Cobiss bibliografija


Prispeval/-a: Karmen Kodarin, Mestna knjižnica Piran
Zadnja sprememba: 25.5.2017, Karmen Kodarin, Mestna knjižnica Piran

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh