Zapri
Foto: Wikipedija
Foto: Wikipedija
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
REPIČ, Alojzij
,
Rojen:
11. marec 1866,
Vrhpolje
Umrl:
18. maj 1941,
Ljubljana
Kraj delovanja:
,
,
Alojzij Repič je bil sin preprostih kmečkih staršev, ki ga kljub očitni nadarjenosti in želji po izobraževanju niso mogli šolati. Prvo likovno, kiparsko, rezbarsko in slikarsko znanje je dobil pri domačem župniku Henriku Dejaku, ki je bil vsestranski umetnik – samouk, predvsem pa spreten rezbar in slikar. Nato je delal pri različnih podobarskih in mizarskih mojstrih in se leta 1888 vpisal v Ljubljani na novoustanovljeno Umetnostno strokovno šolo za lesno obrt in jo tudi zelo uspešno končal. Njegov cilj je bila Akademija za umetnost na Dunaju. Da je lahko šel študirat, je še dve leti opravljal različna priložnostna podobarska dela. Leta 1892 je bil sprejet na dunajsko akademijo, kjer je študiral pri profesorju Emundu Hellmerju, in potem končal še specialno šolo pri profesorju Karlu Kundmannu. Bil je odličen študent, prizadeven in vztrajen. Leta 1897, ko je ob koncu splošne kiparske šole Künstlerhausu razstavil svoje delo Boreča se dečka, se je celo cesar Franc Jožef ustavil ob mali plastiki in pohvalil obrazno mimiko figure. V tem času je prejel nagrade tudi za kompozicije Borilci, Čas – sovražnik mladosti in Adam, kje si?, njegovo plastiko Slepi berač pa štejemo k najboljšim delom slovenskega kiparstva konec 19. stoletja. Po končanem šolanju si je na Dunaju uredil lastno delavnico in se oženil. Za razna dunajska podjetja je izdeloval malo plastiko žanrske vsebine, ki je bila v tistih časih zelo priljubljena v meščanskih krogih. Kot akademsko izobražen kipar pa je dobival tudi javna naročila v slovenskih deželah. Slovel je kot izvrsten portretist, ustvaril je tudi veliko portretnih kipov znamenitih Slovencev npr. Prešerna, Slomška, Jenka, Ketteja, Gregorčiča, Aškerca, Tavčarja, Ivana Cankarja, Jurija Šubica. Leta 1902 se je vrnil v Vrhpolje, kjer je odprl samostojno delavnico in dve leti delal za razne cerkve v Vipavski dolini.
Bil je zelo iskan portretist in njegovi doprsni kipi so bili zelo zaželjeni in cenjeni med znanimi Slovenci in bogatimi meščani. Izdeloval je tudi nagrobnike, med najbolj znanimi je nagrobnik kardinala Josipa Missia za kardinalovo grobnico na Sveti Gori (1911, obnovljen 1989), spomenik skladatelju Miroslavu Vilharju v Postojni (1906) so Italijani leta 1941 uničil, nagrobnik ministrskega svetnika Antona Rossipala v Opatiji pa je izginil.
Obvladal je tudi rezbarjenje. Med številnimi lesenimi malimi plastikami velja omeniti Vipavski par, Vipavko in Vinogradnika z brento. Izdeloval je tudi dekorativna plastična dela in drobne plastike v lesu in srebru.
Repič je eden redkih umetnikov, ki je svoje znanje z veseljem in zagnanostjo znal posredovati tudi mlajšim, zato so ga imenovali tudi »nestor slovenskih kiparjev«. Leta 1905 je postal pogodbeni učitelj na Umetno-obrtni šoli v Ljubljani, 1907 pa profesor za figuralno plastiko, predaval je tudi anatomijo in tehnologijo vse do upokojitve 1931. Njegovi učenci so se ga spominjali s spoštovanjem in hvaležnostjo.
Leta 1991 so mu v Vrhpolju odkrili spominsko ploščo.
Literatura
Literatura in viri:
Žitko, Sonja: Kipar Alojzij Repič. Mohorjev koledar. (1991) str. 155-157
Marinkovska, Maja: Alojzij Repič – »nestor slovenskih kiparjev« je bil Vrhpoljčan! Vipavski glas, št. 98, 2011, str. 21-22
Durn, Lojze: Spominska plošča Alojziju Repiču. Slovenec, št. 114, 7.11.1991, str. 5