1.138 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
RUSCA Girolamo
Foto: grb škofa Girolama Rusce
Galerija slik

RUSCA, Girolamo


Rojen: 
1569, Padova
Umrl:  15. februar 1630, Benetke


Kraj delovanja: 


Padovanec po rojstvu ter dominikanec po duhovnem poklicu, je prekaljen na cerkvenem in političnem področju, saj je pred prevzetjem koprske stolice deset let vodil škofijo v mestu Kotor (papež Pavel V. ga imenuje za škofa dne 5.12.1611), na robu beneškega vpliva v Sredozemlju, v stiku s turško nevarnostjo. Bil je tudi generalni vikar in sufragan padovanskemu škofu Marcu Cornaru (Corneru) in vikar škofu v Vicenzi Dionisiju Dolfinu. Za koprskega škofa ga imenuje papež Gregor XV. dne 29.4.1620, dejansko pa prevzame vodenje škofije 2.7.1620, s slavnostnim vstopom v koprsko stolnico in tako nasledi škofa Girolama Contarinija, ko je bil škofijski sedež izpraznjen 19 mesecev in je škofijo začasno vodil dekan Giambattista Zarotti.

Napis na grbu škofa Rusce (lapidarij Pokrajinskega muzeja Koper):

»Fr. Hieronymus Ruscha, Patavinus ejusdem Ord. Praed. alumnus, ex Episcopo Catharensi, Contareno successit anno 1620, die 29. Aprilis, relicto successore in Catharensi Ecclesia Jacopo Pamphilio Clodiensi. Decessit anno 1630. mense Februario a. dum Ecclesiae suae administrationi sedulo incumberet.«

Napis na plošči v kapucinski cerkvi sv. Marte priča o njegovi dejavnosti:

»D. O. M. // BB. Marthae et Mariae Mgdal. // Gregorio XV. Pont. Max: // Antonio Priolo Duce // Hyieronymo Rusca Episcopo // Marino Barbaro Praetore // Bern. Bello et Octav. Gavard. Sind. // Civitas // RR. P. P. Minoribus Cappucinis // Devotionis ergo. Ann. M.D.CXXI. IIII // Kal. Sept.«


V tem obdobju so se Benetke vpletle s Francozi v »tridesetletno vojno« proti Špancem, zaradi visokih dajatev je trpelo ljudstvo, kasneje pa je še večji davek zahtevala kuga. Koprčani so se leta 1573 zaobljubili, da bodo postavili v stolnici oltar posvečen Lazarjevim sestram sv. Marti in Mariji Magdaleni, ker so na njihovo priprošnjo preživeli epidemijo. Obljube pa niso izpolnili. Zato je leta 1611 mestni svet z odobritvijo škofa Contarinija sprejel odlok o opustitvi prvotnega načrta in o izgradnji cerkve v mestnem predelu sv. Petra, vodstvo pa zaupali najmlajši veji izmed manjših bratov, bolj znanih z imenom »kapucini«. Sam beneški dož Antonio Priuli je odobril njeno gradnjo leta 1621. Škof Rusca je blagoslovil temeljni kamen kapucinske cerkve in samostana zadnjo avgustovsko nedeljo, 29.8.1621, posvetil pa 12.12.1627. Tri leta kasneje (1624) so se lahko kapucini naselili v še nedokončani samostan, vodil pa jih je gvardijan p. Marco Belli, Koprčan po rodu, ki je že vodil kapucinsko skupnost v mestu Sacile ter bil zelo cenjen in iskan pridigar, znan tudi na papeškem dvoru.

Škof Rusca si je prizadeval reorganizirati škofijsko kurijo, izvesti sanacijska dela v stolnici in nabaviti bogoslužno opremo zanjo, saj je bila stara in dotrajana. Sestre avguštinke iz bližnjega samostana sv. Blaža (S. Biagio), ki so slovele zaradi umetelnega vezenja, so obnovile tiste bogoslužne paramente, ki se jih je dalo popraviti. Druga velika težava, ki je pestila stolni kapitelj že celo stoletje je bila kripta v kateri so se hranile relikvije bl. Elija. Nenehni vdori vode po obilnem deževju so neprestano ogrožali kripto in zahtevali vzdrževalna dela, zaradi česar jo bodo sto let kasneje zasuli. Uredili so tudi notranjost stolnice, tako da so združili oltarja sv. Lucije in sv. Neže, ki sta bila postavljena na koncu leve ladje in tako so pridobili več prostora za vernike. Beneški slikar Matteo Ingoli je v slogu Veroneseja naslikal oltarno sliko Križanega v stolnici. Tudi frančiškanska cerkev sv. Ane je v času škofa Rusce dosegla današnjo velikost tako, da so obnovili absidalni del; poliptih Cima da Conegliana so premestili in umestili med oltarjem in korom, ki so ga tako ločili z leseno steno od cerkve. Frančiškani so zelo cenili umetniška dela priznanih umetnikov, tako so v tem času pridobili platno Križanje slikarja Palme mlajšega.

Škof Rusca je bil eden izmed prvih koprskih škofov, ki si je prizadeval postaviti škofijsko semenišče za formacijo lokalnega duhovništva, v skladu s smernicami tridentinskega koncila, od katerega je minilo že šestdeset let, pa ga mesto še ni imelo. Uredil je delovanje številnih bratovščin. Poleg bratovščine sv. Križa in sv. Zakramenta je dovolil ustanovitev bratovščine sv. Antona opata in jih s priznanjem ločil od ostalih. V tem času je plemiška družina Agostina Vide zgradila na svojem ozemlju v sv. Antonu, v okolici Kopra, cerkvico posvečeno sv. Avguštinu, cerkvenemu učitelju. Bogati mecen je bil vpliven sodnik v Padovi in je želel, da bi bila tudi njena notranjost lepo okrašena, zato je dal izdelati oltarno sliko, »delo izvrstnega slikarja, ki bi zlahka krasila tudi meščansko cerkev«, kot je zapisal Naldini. V cerkvi v Marezigah je dal postaviti oltar posvečenem Božjemu imenu, kjer so občasno obhajali sv. Mašo v prid pokojnimi duhovnikom, ki so služili na podeželju, »dei parroci foranei«. V Izoli, na poti proti Piranu je v zaselku Marčane stala kapela posvečena Mariji, na zemljišču izolske plemiške družine Delise. Ker je bila zelo priljubljena med krajevnim prebivalstvom, ki so ga po večini sestavljali koloni, se je družina Delise odločila zgraditi z lastnimi sredstvi Loretsko cerkvico, bolj znana kot Marijina hiša v Nazaretu. Škof Rusca je z listino dne 19.1.1630 dodelil družini Delise in njenim dedičem trajno lastništvo. S tem se sklene življenje škofa Rusce, ki je mesec kasneje umrl v Benetkah; na sedežu koprske škofije ga bo nasledil Pietro Morari.


Literatura

Francesco BABUDRI, Cronologia dei vescovi di Capodistria, v: Archeografo Triestino, III serie, Vol. V, Fasc. 1(1909)173-240.

Vittorio LUGLIO, L'antico vescovado giustinopolitano, Trieste 2000, str. 163-166.

Aldo CHERINI - Paolo GRIO, Bassorilievi araldici ed epigrafi di Capodistria: dalle origini al 1945, Trieste 2001, str. 48-49.

Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh