1.097 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
SANTIN Antonio
Foto: Arhiv Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper
Galerija slik

SANTIN, Antonio


Rojen: 
9. december 1895, Rovinj
Umrl:  17. marec 1981, Trst


Kraj delovanja: 


Antonio Santin se je rodil v Rovinju v revni družini. Oče Giovanni je delal kot mornar in ribič, kasneje se je zaposlil v tobačni tovarni I.R. Manifattura Tabacchi di Rovigno, tako kot mati Eufemia (Fiamita) Rossi. Antonio je moral večkrat loviti ribe z očetom z družinsko batano, da niso bili lačni. Bil je namreč prvorojenec od enajstih otrok in denarja je bilo vedno premalo v družini. Zelo zgodaj je zaslišal versko poklicanost in po končani osnovni šoli v domačem mestu, s podporo domačih, je odšel v malo semenišče v Koper, kjer je osem let obiskoval krajevno gimnazijo. Vsako poletje se je vračal v rodno mesto, da bi ohranjal vezi z domačini, kot je kasneje zapisal: 'Počitnice v Rovinju, na morju. Morje je bilo in bo ostalo moje veselje. V krvi imam sol'. Ravno, ko je zaključeval gimnazijska leta je pričela 1. svetovna vojna. S posredovanjem škofa, ki ga je poslal v goriško bogoslovje, se je ognil vpiklicu v vojsko, saj po zakonu so bili študentje teologije oproščeni služenju vojske. Študij teologije je pričel v mariborskem bogoslovju, kamor so preselili goriško bogoslovje zaradi vojne vihre. Medtem pa so njegove starše, kot številne Istrane, evakuirali v Wagno pri Leibnitzu, na Štajersko.

Duhovniško posvečenje je prejel od tržaško-koprskega škofa 1.5.1918, in bil imenovan za kaplana v Mormoranu pri Barbani. Zaradi potreb slovanskega življa se je za silo naučil hrvaščine, toda že po štirih mesecih je poslan v Pulo, kjer je epidemija španske mrzlice zdesetkala krajevno duhovništvo. S. je prišel v Pulo 2.11.1918, medtem je mesto prešlo iz avstrijske pod italijansko oblast. Prične kot pomočnik in bo zapustil mesto leta 1932 kot župnik. Diplomiral je leta 1923 na Papeškem inštitutu za družbene vede v Bergamu z diplomsko nalogo naslovljeno 'Antično suženjstvo in delovanje Cerkve'. Leta 1933 je na njegovo veliko začudenje imenovan za reškega škofa: 'Pet let sem ostal na Reki. Lepo mesto, majhna škofija, trojezična, težka, z dobrim prebivalstvom, zvestim in vrednim zaupanja'.

Leta 1938 je bil imenovan za škofa tržko-koprske škofije, kjer je deloval v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, tudi pridigati ni smel v slovenščini. Temu se je upiral in tvegal življenje, saj je menil, da je treba oznanjati v jeziku vernikov. V kočljivih trenutkih v Trstu, zlasti aprila-maja, je deloval kot posrednik med Nemci, partizani in zavezniki. Ne glede na to, ni nikoli pozabil na ljubljeni Rovinj, ki ga je zadnjič obiskal na začetku leta 1945. Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, kakor tudi zastrašujoč napad s strani komunistov v Kopru junija 1947, da bi preprečili njegovo delovanje v korist mučenih bratov Istranov. Pretepen in okrvavljen, toda zato nič manj odločen v opravljanju svoje pastoralne službe. Tako kot je ščitil slovansko prebivalstvo pred nadlogami fašizma, in osebno rešil nekaj slovanskih partizanov, je hotel zaščititi tudi Italijane v Istri, ko je Julijska regija ob koncu vojne prešla pod jugoslovansko oblast: 'Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva... In če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje... Mislim na tiste kraje, ki so bili od vedno naseljeni z Italijani in so jih protipravno dodelili drugemu narodu'.


V prvi osebi je doživel dramo istrskega eksodusa in povsod je pritekel k svojemu ljudstvu, kjer so potrebovali svojega pastirja. Odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovem nadzoru, da bi tolažil žalostno ljudstvo, ki je pred njegovimi očmi številčno zapuščalo mesto: 'Na obrežju je bila privezana 'Toscana', ki je pobirala brodolomce tega strašnega neurja, ki je pokončalo veliko mesto. Prebivalstvo je zapuščalo svoje mesto, hiše, cerkve, zemljo, pokopališče, pristane, vse kar je bilo življenje, delo, veselje, upanje in je odpotovalo. Nihče se ni vprašal kam bo prispel, ali v Italijo, kjer so bili slabo sprejeti, morda v Ameriko, Avstralijo ali Severno Evropo? Cel svet je videl kako so hodili naokoli. To izpraznjeno mesto je kričeče vpijalo proti nepravičnosti iz obupa. Nihče se ni vprašal zakaj je to prebivalstvo (in tisti iz Istre in Reke) odhajalo, okameneli od bolečine, z izpraznjeno dušo in hladno, kot hiše, ki so zapuščali'.

Dejavno je sodeloval s papežem Janezom XXIII., medtem, ko ga je papež Pavel VI. julija 1963 imenoval za škofa 'ad personam', januarja 1971 je podal svoj odstop zaradi dosežene starosti. Pavel VI. je sprejel odstop 4 leta kasneje, natančneje 28.6.1975, v letu Osimskega sporazuma, ko je cona B pripadla Jugoslaviji. Kot upokojeni škof je živel v majhni vili v bližini tržaškega škofijskega bogoslovja, kjer je napisal svoje spomine in jih objavil v knjigi: "Al tramonto: ricordi autobiografici di un vescovo" (Trst 1978). Njegovo delo je osvetljeno v prispevku objavljenim v reviji Porta Orientale: "La resistenza a Trieste e l'opera del Vescovo Santin" in v knjigi Guida Botterija: "Antonio Santin, Trieste 1943-1945" (Udine 1963).

Pred kratkim so mu v Rovinju postavili spominsko ploščo, na pročelje skromne rojstne hiše.

Kot reški škof je imel v škofovskem grbu vse simbole mest, ki so mu bila pri srcu: Reka (sv. Vid, zaščitnik Reke in orel, ki v krempljih drži vazo iz katere se zliva voda, simbol Reke), Pula (z upodobitvijo arene) in Rovinj (mučeniško kolo in palma mučenke sv. Evfemije, zaščitnice rojstnega mesta). Kot tržaško-koprski škof si je izbral geslo evangelista Mateja: QUAERITE PRIMUM REGNUM DEI (Iščite najprej Božje kraljestvo).



Literatura

Antonio SANTIN: Al tramonto: ricordi autobiografici di un vescovo, Trieste 1978.

Guido BOTTERI: Antonio Santin, Trieste 1943-1945, Udine 1963.

Sergio GALIMBERTI: Antonio Santin: un vescovo del Concilio Vaticano II, Trieste 2004.

Santin salvato dagli Usa : cinquant'anni fa le percosse a Capodistria, v: Il Piccolo let. 116, št. 152 (28.VI.1997), str. 18.



Glej tudi

link   Bibliografija Antonija Santina (Cobiss)


Prispeval/-a: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Zadnja sprememba: 15.3.2014, Peter Štoka, Knjižnica Koper

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh