1.066 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
SKOČIR Stanko
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

SKOČIR, Stanko


Rojen: 
3. maj 1903, Kobarid
Umrl:  9. februar 1987, Ljubljana


Kraj delovanja: 


 Oče Franc je bil trgovec, gostilničar in kmet. Mati se je imenovala Marija. Starše je izgubil že kot otrok, zato je skrb zanj prevzela sestra Mimi, ki se je kasneje poročila z učiteljem Ivanom Matičem. Ta je bil leta 1914 vpoklican v vojsko. Ob izbruhu vojne med Avstro-Ogrsko in Italijo je Mimi skupaj s Stankom zbežala iz Kobarida v Novo mesto. Stanko je v Novem mestu končal osnovno šolo ter štiri letnike gimnazije. Leta 1921 se je vrnil k sestri in njeni družini v Tolmin, kjer je nadaljeval s šolanjem. Opravil je 3. in 4. letnik na tolminskem učiteljišču ter jeseni leta1923 tudi maturiral.

Zaradi fašističnega preganjanja je poučeval na težkih mestih, saj je deloval v okviru potovalne šole v Vrsnem, Krnu, Robidnici, Gorenji Trenti in Robidišču. V tem času je po vaseh, poleg šolskih dejavnosti, poučeval tudi petje in organiziral prireditve. Na skrivaj je uprizoritve režiral tudi v Kobaridu in Sužidu ter učence učil slovenščino. Leta 1927 je bil premeščen v Asigliano (Piemont) v Italiji. Leta 1929 je Piemont zapustil in ilegalno prebegnil v Jugoslavijo. Poučevati je začel v Zamostju (Prekmurje), kjer pa je imel probleme z madžarskimi nacionalisti, ki so ga nadlegovali. Uspelo jim je ukiniti madžarsko vzporednico in zagotoviti pouk samo v slovenskem jeziku. Poleg dela na področju šolstva je sodeloval še pri pevskem zboru in emigrantskem društvu Soča, kot tajnik agrarne zadruge pa je organiziral tri mesečno kmetijsko šolo.

Leta 1933 je bil premeščen v Črensovce, kjer je bil štiri leta tajnik Jugoslovanskega učiteljskega udruženja (JUU) za okraj Lendava, sodeloval pa je tudi v Sokolu, dramskem odseku planinskega društva (PD) in v Beltincih pri Rdečem križu. Pisal je tudi za list Učiteljski tovariš. Med poučevanjem v Bogojini je režiral tudi več predstav. Leta 1935 je kot tjnik društva JUU dal pobudo za protestno zborovanje proti madžarskemu izzivanju zaradi Jugoslavije. V Zgornji Rečici je kot predsednik Čebelarskega in tajnik Sadjarskega društva zgradil moderno sušilnico za sadje, opravljal pa je delo tajnika gasilskega društva. Aprila 1941 je skupaj z družino zbežal pred nemškimi nacisti v Ljubljano, kjer se je preživljal z delom na vrtnariji. Sledilo je poučevanje in delo za OF v Horjulu, a se je zaradi težkih razmer ponovno vrnil v Ljubljano. Od oktobra 1944 je poučeval na Ježici, julija 1945 pa se je z družino vrnil v Zgornjo Rečico. Obnovil je šolsko stavbo ter delal kot tajnik okrajnega odbora OF (OOF) in predsednik RK.

Zaradi naporov in podhranjenosti je leta 1946 tudi zbolel. Sledilo je zdravljenje za tuberkulozo (TBC) v Celju in na Golniku, eno leto pa je kot rekonvalescent preživel v Ljubljani. Žena, Marija Solza Grmek, je v tem času poučevala v Dekanih, kjer je bivala s hčerko. Sledilo je krajše obdobje poučevanja v Laškem, nato pa sta z ženo začela poučevati na šoli v Čežarjih. Novembra 1949 je ponovno zbolel. Sledilo je zdravljenje v Senožečah in na Golniku, kjer je bil operiran na pljučih. Tretjega februarja 1951 je pričel ponovno poučevati na šoli v Čežarjih, a sta še istega leta bila na lastno prošnjo premeščena v Loko pri Zidanem Mostu. Kmalu po premestitvi je organiziral lutkovni oder, ljudsko univerzo in Planinsko društvo, postal pa je tudi predsednik Prosvetnega društva.

Po upokojitvi leta 1959 je veliko potoval po Primorski ter nadaljeval pa je tudi s pisanjem prispevkov za različne liste. Prvi članek je objavil leta 1926 v časopisu Edinost, iz Piemonta je pošiljal dopise v Mali list, v Čežarjih je pisal za PD in Jadran, v Loki pa za krajevni list. Po upokojitvi je postal redni dopisnik Dolenjskega lista, svoje prispevke pa je pošiljal tudi časopisom Primorske novice, Delo, Večer in Matajur.

 

Literatura
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 14, str. 378-379


Glej tudi



Prispeval/-a: Marko Leban, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
Zadnja sprememba: 8.2.2015, Marko Leban, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh