1.184 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
STANCOVICH Pietro
Foto: Portret Petra Stancovicha, v: P. Stancovich, Biografia degli uomini distinti dell'Istria, Trieste 1828.
Galerija slik

STANCOVICH, Pietro


Rojen: 
24. februar 1771, Barban pri Pulju
Umrl:  12. marec 1851, Barban pri Pulju


Kraj delovanja: 


Pietro Stancovich se je rodil v družini bogatega barbanskega zemljiškega veleposestnika Antona Stancovicha pri Pulju v Istri. Osnovno izobrazbo v italijanskem in hrvaškem jeziku je bil deležen s strani domačega duhovnika. Višjo izobrazbo je pridobil v italijanskih šolah v Rovinju, kjer je dokončal gimnazijo, v Vidmu je študiral folozofijo in Padovi, kjer je diplomiral iz teologije. Posvetil se je naravoslovnim vedam: kemiji, astronomiji, botaniki, fiziki in matematiki.

Leta 1795 je bil posvečen v duhovnika, dve leti pozneje, pri 27. letih je bil imenovan za kanonika cerkve sv. Nikolaja v Barbani. Duhovnik je postal na očetovo željo, zaradi česar ni bil vdan dušni pastir, bolj ga je privlačilo gmotno blagostanje. Odpovedal se je službi župnijskega upravitelja in se v celoti posvetil študiju. Rad je potoval in vzdrževal obširno korespondenco, v stiku je bil s pisatelji, znanstveniki, raziskovalci starodavnosti, kot so bili: Gian Rinaldo Carli, Pietro Kandler, Girolamo Gravisi, opata Giuseppe Furlanetto iz Padove in Carlo Fea iz Rima. Ti so ga spodbujali, naj si ustvari bogato knjižnico, naj zbira stare denarje in medalje in naj raziskuje svojo domovino Istro. Kot strasten bibliofil je zapustil Rovinju, mestu svojega otroštva svojo bogato knjižnico z ok. 4000 zvezki in jo poimenoval „Stancoviciana“.

V duhu še ohranjenega razsvetljenstva se je S. zanimal tudi za kmetijska vprašanja in o tem izdal knjižice: L'aratro seminatore, Venezia 1820; Il nuovo metodo economico pratico di fare e conservare il vino, Milano 1825; L'olivopresso, Torino 1840. Prislužil si je mednarodni sloves z dvema izumoma za pripravo oljčnega olja. Kot zgodovinar je postal slaven s knjigo Della patria di S. Girolamo dottore della Santa Chiesa e della lingua slava relativa allo stesso, Venezia 1824. V njej trdi, da se je sv. Hieronim rodil v vasi Zrenj (lat. Stridon) v Istri, da ni poznal slovanskega jezika, da ni razširjal misala in brevirja v tem jeziku in da ni iznašel glagolice; poleg tega v Hieronimovih časih slovanski jezik ni bil poznan (IV. In V. stol.), ker so se Slovani pojavili v istrski zgodovini šele v VII. stol.

S. najslavnejšo delo pa je Biografia degli uomini distinti dell'Istria, Trieste 1828-1829, v treh zvezkih, četrti ni izšel. V delu je zbral na stotine ime nin podatkov o najpomembnejših istrskih kulturnih osebniostih, kot so svetniki, cerkveni dostojanstveniki, znanstveniki, vojaki, prav tako beneške plemiške družine v Istri od rimske dobe dalje. Za „distinto“ (odličen, ugleden) šteje vsakega človeka, ne glede na socijalno poreklo, ki je zapustil „sled v spominu potomcev“. S tem delom si je zaslužil vzdevek „istrski Plutarh“. Leta 1828 je izdal v Trstu Kratak nauk karstjanski v hrvaščini in z uvodom v italijanščini. O hrvaščini, ki jo je govorilo ljudstvo okrog Barbane, je trdil, da „se zelo približuje čisti hrvaščini“. Številne objavljene knjige in neobjavljenih rokopisov hranijo v Univerzitetni knjižnici v Pulju.

Bil je zelo izobražen, povezan s klasicizmom, pripisuje zgodovini didaktično-etično vlogo. V političnem pogledu je pozdravil kratko francosko vladanje v Istri. Zadnja leta je bil popolnoma slep. Februarja leta 2011 so v njegovem rojstnem kraju Barbanu pričeli s kulturno manifestacijo njemu v spomin in čast z naslovom “Memorijal Petra Stankovića”.

Objavljeni spisi Pietra Stancovicha:

Versi ed una Novella in prosa intitolata: Neofaste in Astiri, Venezia 1818.

L’aratro seminatore, ossia Metodo di piantare il grano arando, con una tavola in rame. Venezia 1880.

Dell’Anfiteatro di Pola, dei gradi mormorei del medesimo; nuovi scavi e scoperte; e di alcune epigrafi e figuline inedite dell’Istria, con VIII tavole, Venezia 1822.

Della Patria di San Girolamo Dottore di Santa Chiesa, e della lingua Slava relativa allo stesso, colla figura del Santo. Venezia 1824.

Nuovo metodo economico-pratico di fare e conservare il Vino, con due tavole in rame. Milano 1825.

Canzone che si canta nelle pubbliche Rogazioni per implorare la fertilità della terra, dal Tedesco volta in Italiano, Venezia 1825.

Allocuzione nell’occasione di visita Pastorale Balbi, Venezia 1826.

Kratak nauk karstianski, Trieste 1828.

Biografia degli uomini distinti dell’Istria, Tomi III, Trieste 1828-29.

San Girolamo il dottore massimo dimostrato evidentemente di patria Istriano, apologia alla risposta di D. Giovanni Capor Dalmatino, Trieste 1829.

Trieste non fu villaggio Carnico, ma luogo dell’Istria, Fortezza e Colonia de’ Cittadini Romani, Venezia 1830.

Marmo di Lucio Menacio Prisco patrono di Pola, v: Archeografo Triestino. Vol. II, n. VIII, Trieste 1831.

L’Androgino, per Nozze, Favoletta di Platone, Venezia 1832.

Dialoghi critici serio-faceti di Veranzio Islina Dalmatino con Andrea Moretto detto Memoria. Venezia 1833.

Depositi di Monete Ungheresi, Carraresi e Veneziane, scoperto in Istria con Tavola litografica, v: Archeografo Triestino, Vol. III, Trieste 1833.

Delle Tre Emone antiche Città e Colonie Romane, e della genuina Epigrafe di Cajo Precellio patrono della splendidissima Colonia degli Aquillejesi, dei Parentini, degli Opitergini, e degli Emonesi. Venezia 1835.

Degli Altari e della loro Consacrazione, Esecrazione e, violazione: e se le Relliquie siano necessarie nella Consacrazione degli Altari. Venezia 1837.

Spolpoliva e macinocciolo, Torino 1840.

Torchioliva, ossia torchio oleario, Firenze 1841.

Il formento seminato senza aratura, zappatura, vangatura, cripicatura e senza letame animale. Padova 1842.

Degli acquedotti di Roma antica e moderna ecc., Venezia 1844.

Dell’antico romano arco acquedotto detto arco Riccardo o prigione di Riccardo esistente in Trieste, Trieste 1846.

Vino dell’Istria, metodo per farlo, Milano 1853.



Literatura


Cenni biografici del canonico Pietro Stancovich, v: Istria, VII (1852), str. 181-182.

Pietro Tomasin: Biografia di Pietro Stancovich, v: Archeografo Triestino, IV (1876), str. 134-142.

Pietro Franolich: Lo storiografo Pietro Stancovich di Barnaba d'Istria nel centenario della morte, v: Atti dell'Accademia Patavina di S. L. A., LXV (1952-1953), str. 1-7.

Domenico Cernecca: “Petar Stanković”, Jadranski zbornik, Rijeka - Pula, 1960. str. 5-50.

Bruno Dobrić: Stancoviciana: spomenička biblioteka (katalog izložbe), Rovinj 1992.

Petar Strčić: “Petar Stanković, život i djelo” (ur. A. Kliman), Zavičajna naklada “Žakan Juri”, Pula, 2011.


Glej tudi

link   Bibliografija Pietra Stancovicha (Cobiss)
link   Dela o Pietru Stancovichu (Cobiss)


Prispeval/-a: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Zadnja sprememba: 13.3.2019, Peter Štoka, Knjižnica Koper

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh