1.181 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
UMBERTO Urbani (Urbanaz)
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

UMBERTO, Urbani (Urbanaz)


Rojen: 
24. maj 1888, Koper
Umrl:  16. junij 1967, Trst


Kraj delovanja: 


Urbani (Urbanaz) Umberto, slavist, prevajalec iz slovenščine, r. 24. maja 1888 v Kopru Antoniji Urbanaz, u. 16. jun. 1967 v Trstu. Potrdil o srednjem in visokem šolanju ni, vendar naj bi se po lastnih besedah šolal v hrvaških zavodih in se pri tem seznanil tudi s slovenšino.Nadaljeval je s študijem klasične filologije v Gradcu. V letih 1912–1913 je poučeval na hrvaški gimnaziji v Zadru, leta 1914 pa je prišel v Trst. Avgusta 1915 je bil priveden pred vojno sodišče v Celovcu zaradi iredentizma in kmalu zatem poslan v internacijo v St. Michael pri Leobnu, leta 1917 pa na rusko fronto. Tam je zbolel in zato odšel na Madžarsko. Leta 1918 se je vrnil v Trst ter leta 1919 začel sodelovati pri listu Piccolo. Pri tem se je zbližal s S. Bencom. Bil je propagandni govornik organizacije Trento–Trieste za drugorodce ter kasneje dodeljen tiskovnemu in cenzurnemu uradu pri prefekturi v Trstu. V letih 1921–1925 je bil član okrajnega šolskega sveta v Postojni, prefekt pa ga je imenoval za komisarja v Košani (obenem je kot član fašistične stranke pisal v Mussolinijev Il popolo d'Italia). Po odpravi postojnske podprefekture se je leta 1926 vrnil v Trst, postal zaupnik Lege Nazionale, tajnik pri organizaciji Dante Alighieri ter se leta 1928 uradno preimenoval v Urbani (kar si je že prej prideval k priimku – rojen je bil namreč kot Umberto Urbanaz). Leta 1929 je bil dodeljen tudi k posvetovalni skupini za poitalijančevanje priimkov. Od 1931 do 1958 je kot poverjeni profesor v Trstu poučeval srbohrvaški jezik na ekonomski in trgovski fakulteti, od 1943 do 1947 pa še slovenski jezik na filozofski fakulteti v Trstu. Po italijanski zasedbi Slovenije leta 1941 je prišel za nekaj časa tudi v Ljubljano. Kasneje se je odvrnil od fašizma in po letu 1945 sodeloval v projugoslovanskih listih Corriere di Trieste in Primorski dnevnik. Leta 1955 je v koprskem gledališču govoril o Danteju in Slovanih ter bil leta 1960 z Vladimirjem Bartolom gost slovenskega pisateljskega društva na Bledu. Zadnja leta je bil odvisen od denarne podpore, ker si zaradi različnih in nezanesljivih služb ni pridobil pravice do državne pokojnine. Publicistično delo Umberta Urbanija so s precejšnjo pozornostjo spremljali italijanski rojaki in Slovani, o katerih je tudi pisal; prejel je številna italijanska, češka, jugoslovanska in poljska odlikovanja. Urbani je objavil dve pesniški zbirki: Amaranti. Zadar 1913 (v njej opeva Giuseppa Tartinija, tripolitanska bojišča, črnogorske matere, zraven doda prevode srbohrvaških pesnikov); Ninfe d'Italia. Trst 1919. Slovensko in druge slovanske kulture je raziskoval in populariziral s knjigami, kot sta vodnika z vidno italijansko nacionalistično miselnostjo Le grotte di Postumia, Trst 1923, in Postumia romana. ib. 1925 (tu govori o sveti meji »tega v starodavnosti rimskega kraja«) ter prevodi iz slovenščine: I. Tavčar, Streghe e demoni, Cronaca di Visoko (v resnici prevedel I. Vouk, Urbani naj bi jo samo pregledal). Trst 1929; F. Bevk, I fuochi di San Giovanni (= Kresna noč). Milano 1937 (z navdušenim uvodom o pisatelju). Objavljal je članke o pisateljih, kot so Silvin Sardenko alias Alojzij Merhar, Alojz Gradnik, Ivo Vojnović, Petar Petrović Njegoš idr. Izdal je več učnih priročnikov in slovarjev, med drugim Scrittori jugoslavi I, II, v katerem zasledimo članke o Aškercu, Cankarju, Gradniku, Prešernu, Gregorčiču, Župančiču ter Mešku, ter dvojezičnega Piccolo mondo Sloveno – Mali slovenski svet (izšel je v zasedeni Ljubljani leta 1941), ki je vseboval sestavke o številnih slovenskih pesnikih in pisateljih, prevode njihovih del, pa tudi članke o slovenskem glasbenem življenju itd. Urbani je svoje občudovanje slovenskega ljudstva večkrat javno poudaril, med drugim tudi v reviji Europa Orientale (Rim), kjer je zapisal, da se slovenski narod ponaša z večstoletno kulturo in slovstveno zgodovino. S članki je Umberto Urbani sodeloval v različnih listih, zbornikih in enciklopedijah, s prevodi pa tudi v antologiji svetovne poezije Orfeo.

Amaranti. Zadar, 1913
Ninfe d'Italia. Trst, 1919
Le grotte di Postumia. Trst, 1923
Postumia romana. Trst. 1925

Pripravili: Anamarija Krajšek, Lidia Krisskaya, Rok Kuralt



Literatura
Legiša, Lino: Urbani, Umberto (1888 —1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Umberto Urbani. Wikipedia, prosta enciklopedija. (citirano: 15.3.2016) online



Glej tudi



Prispeval/-a: Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Zadnja sprememba: 21.9.2017, Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh