1.197 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
VOGRIN Max
Foto: Arhiv Fedje Klavore
Galerija slik

VOGRIN, Max


Rojen: 
20. september 1899, Črešnjevec pri Slovenski Bistrici
Umrl:  11. junij 1985, Gradec


Kraj delovanja: 


Oče Anton je bil po rodu Slovenec, železniški nadzornik in trd nemškutar. Max se je šolal na realki v Mariboru in že tedaj je bil naklonjen nemštvu. Maja 1915 se je prostovoljno javil v vojsko. Kot pripadnik 26. mariborskega polka je bil udeležen v šestih kraških ofenzivah – od Doberdoba do Grmade nad Trstom, kjer je bil prvič ranjen in odlikovan. Po hudih bojih v Dolomitih na Asiaški planoti je prišel v vas Soča, kjer je obiskoval Kugyjev vodniško-plezalni tečaj. Sodeloval je v 12. ofenzivi pri prodoru skozi Bovec in vse do Piave, kjer je bil pri Longaronu spet ranjen in odlikovan. Ob koncu vojne je kot praporščak svojo jurišno stotnijo pod orožjem s Piave preko Kluž pripeljal v Celovec. Maja 1919 se je kot prostovoljec – brambovec udeležil bojev s srbsko vojsko nad Labotsko dolino. Zaradi enkratnega nastopa in zahtev po lojalnosti železničarjev generala Maistra se je moral oče z družino umakniti v Gradec.

Po vojni je Max dokončal geodezijo in se poročil s pol Judinjo iz ugledne graške družine. Že po nekaj letih in rojstvu hčerke se je ločil. Že tedaj je bil pristaš nacionalnih socialistov, rešitev za obubožano in skrčeno Avstrijo je videl le v vključitvi v veliki nemški rajh. Šest let je bil brez službe in se je preživljal s športnimi tečaji. Zato je leta 1934 odšel v Nemčijo in dobil zaposlitev v nacistični državni službi za delo (Reichsarbeitdienst), kjer je kasneje dosegel visok položaj. Kot brambovec je bil avtomatično včlanjen v nacional-socialistično stranko.

Po začetku vojne je sodeloval v bojih v domovini, nato v prodoru v Francijo čez Vogeze, kjer je bil odlikovan z železnim križcem. Nato je bil v oskrbnih enotah v Romuniji in Bolgariji ter ponovno v bojih v Grčiji. Od tam so ga poslali na Finsko na rusko fronto. Konec leta 1941 je bil močno ranjen in visoko odlikovan. Leto in pol se je zdravil. Oktobra 1943 je bil kot stotnik prestavljen v Bovec, kjer se je izjemno izkazal. Kljub štirinajstim padlim vojakom in uboju SS-majorja ni streljal talcev, niti požigal vasi in s povračilnimi akcijami ni napadal partizanov. Izpuščal je zajete aktiviste in spregledoval oskrbo sanitetnih postaj. Pri obkolitvi Gregorčičeve brigade na krnskih planinah je zašel in zamudil in brez strela omogočil umik skupini partizanov. Bil je le degradiran in prestavljen v vojaško šolo. Vsa leta nacističnega režima je branil in zaščitil svojo nekdanjo ženo judinjo in hčerko in ju za krajši čas celo pripeljal v Bovec.

Po vojni je bil kot nacist zaprt, a nato izpuščen kot neobremenjen. Ker je bil leta 1934 član Legije, ki se je zavzemala za anšlus Avstrije, je bil zaradi veleizdaje obsojen še na leto strogega zapora. Po več kot dveh letih zapora je nato delal kot pomožni delavec in živel pri nekdanji ženi. Ponovno se je poročil in dobil hčerko in sina. Sodeloval je pri ustanovitvi predhodnice Svobodnjaške stranke (FPO), kjer je dobil službo. V strankinem časopisu je med drugim objavljal politične članke, v katerih je neizmerno poudarjal nacionalizem in vojaško čast. Ni pa izrazil obžalovanja zaradi sokrivde vermahta pri zločinih nacizma. Pred letom 1980 je po privoljenju občine še tretjič prišel na Bovško. Že med vojno je dejal, da so mu ti kraji dragi, in da želi, da ostanejo nedotaknjeni. Pokopan je bil v bližini Gradca kot major v pokoju.

Prispeval Fedja Klavora, Bovec.

 

Literatura
Archiv der Republik Österreich, Bestand:05 / Deutsche Wehrmacht/LV, Personalakt Max Vogrin + Wehrstammbuch Max Vogrin.
Bundesarchiv, Abteilung Reich, Berlin.
Landesarchiv f. Strafsachen, Graz.
Steirische Nachrichten, štirinajstdnevnik stranke FPÖ.
Mlekuž, I. Z. Osvobojeno ozemlje v gornjem Posočju po kapitulaciji Italije in delovanje Bovške čete. Borec, 1985, let. 37, št. 6/7.
Klavora, F. Max Vogrin (1899–1985), bil je bela vrana. Na fronti, 2017, št. 12, str. 19–31.
Pričevanja Bovčanov in spomini Vogrinovih otrok.
 


Glej tudi



Prispeval/-a: Ksenija Krivec, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
Zadnja sprememba: 4.12.2018, Ksenija Krivec, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh