1.189 oseb Primorci.si Primorci.si
x



Primorci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na primorci.si@gkfb.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
VONČINA Albin
Foto: Iz arhiva Bože Vencelj
Galerija slik

VONČINA, Albin


Rojen: 
20. avgust 1899, Idrija
Umrl:  1. marec 1988, Idrija


Kraj delovanja: 


Odraščal je v družini idrijskega občinskega tajnika Franca Vončine in Karoline Serjun. V dedovi, Serjunovi, hiši je preživel večji del svoje mladosti. Po končani petletni osnovni šoli je z odliko zaključil pripravljalni razred za realko, kjer se je zanj začelo pomembno ustvarjalno obdobje, saj je prav tu od profesorjev dobil prve spodbude za slikanje in risanje. Na njegovo likovno ustvarjanje je vplivalo tudi druženje s sošolcem Božidarjem Jakcem, s katerim sta skupaj maturirala in ostala prijatelja.

Marca 1917 je njegovo šolanje na idrijski realki pretrgal vpoklic v avstrijsko vojsko. Konec vojne in razpad Avstro-Ogrske je dočakal na Južnem Tirolskem. Po vrnitvi domov se je pol leta pripravljal na maturo in jo opravil še v času slovenskih profesorjev leta 1919, preden so ti po prepovedi realke zapustili Idrijo in se odselili, najpogosteje čez rapalsko mejo. Po maturi je še sam odšel v Ljubljano in se leta 1919 vpisal na učiteljišče. Opravil je intenzivni trimesečni tečaj za učitelje in se vrnil v Idrijo ter nastopil svojo prvo učiteljsko službo. V tem času je moral tako kot vsi ostali učitelji, če so želeli nadaljevati s poučevanjem, opraviti poseben izpit iz italijanskega jezika. Poučeval je 10 let, v prostem času veliko risal in slikal. Nastale so mnoge risbe in akvareli s tipičnimi idrijskimi motivi. Ker je upodabljal tudi okolico, so predvsem dragocene podobe domačij, ki jih je kasneje trajno izbrisala vojna. Leta 1929 je moral skrivoma zapustiti Idrijo, saj mu je zaradi preočitno pokazane narodne zavesti grozil izgon v Italijo v Abruzze. Zatekel se je v Ljubljano, od tam pa na Koroško, kjer se mu je leta 1931 pridružila žena Fanči s hčerko Nežiko. V Črni pri Prevaljah je poučeval 12 let in tam se mu je rodil sin Jože. Tudi na Koroškem je slikal. Iz tega obdobja je ohranjen akvarel cerkve v Črni, ki je lepo viden nad glavnim portalom.
Drugo svetovno vojno je preživel v pregnanstvu v Gmündu (Sovodenj) na zgornjem Koroškem. Tam je skrivoma sodeloval v odporniškem gibanju. V tem obdobju je spoznal akademskega slikarja in mojstra akvarela Oskarja Maskeja in njuno skupno ustvarjanje je vplivalo na kakovost del, ki so nastala v teh letih.

Po končani vojni leta 1945 se je z družino po šestnajstih letih vrnil v Idrijo in začel učiti.. Do upokojitve leta 1956 je poučeval na nižji gimnaziji, honorarno, zlasti po vaseh, je učil vse do leta 1962.
Bil je originalen in priljubljen učitelj. Šegavega in dobrodušnega so učenci, prijatelji in sodelavci klicali Činči.
Slikal je skoraj 70 let kot samorastnik, ki ni bil nikoli deležen sistematične slikarske šole, a je imel  talent in neizmerno potrebo po slikanju. Delal je po predhodnih študijah, sistematično in temeljito. Gojil je risbo, akvarel, oljno tehniko, nekaj malega pastel, se preizkušal v modeliranju in vlivanju v mavcu in svincu. Med njegovimi stvaritvami so najpomembnejši akvareli in olja. S fotografsko natančnostjo je slikal značilne idrijske motive, predvsem hiše, kar ima  dokumentarno in zgodovinsko vrednost. Naredil je tudi nekaj portretov in tihožitij. Upodobitve rudarskih domovanj z njihovimi črnimi kuhinjami imajo  posebno etnografsko vrednost. Po naročilu prof. Franja Baša je leta 1956 za Tehnični muzej v Ljubljani izdelal perorisbe s tušem, ki so nazorno in z vsemi detajli prikazovale specifiko rudarskih domovanj: črne kuhinje, lesena stopnišča, značilne drvarnice, ganke. Njegova dela so pogosto variacije na isto temo, spreminjajo se le letni časi. Najraje je slikal pomladi in jeseni. Vončina je ostajal zvest motivu, spoštoval je klasična pravila linearne perspektive. Slikal je predvsem  disciplinirano, dominantno vlogo je imela risba, barve je podrejal linijam. Na izredno barvitih oljnih slikah je prišla do izraza tudi njegova romantična narava.

Kot umetnik in Idrijčan z velikim spoštovanjem do domačega kraja si je prizadeval, žal dostikrat neuspešno, za ohranitev mestne arhitekturne in zgodovinske dediščine, za katero povojni sistem pogosto ni imel posebnega razumevanja in je marsikaj podleglo nesmiselnemu rušenju (npr. cerkev sv. Barbare, vodnjak in drevesa na grajskem dvorišču).

Slikar po duši in učitelj po srcu je bil med pobudniki in udeleženci prve slikarske kolonije v Idriji leta 1969.
Celoten umetnikov opus je zelo obsežen in njegova dela niso bila nikoli sistematično zbrana. Prof. Janezu Kavčiču je leta 1983 uspelo evidentirati okoli 160 slik, kar predstavlja približno polovico vsega, kar je ustvaril. Njegove slike so med Idrijčani priljubljene in krasijo vidna mesta mnogih domov. Veliko jih je odšlo po svetu za spomin, z rojaki ali s tujci.

Slikal je z  ljubeznijo do rodnega mesta, ki mu je za njegovo delo leta 1983 podelilo Pirnatovo nagrado.

 

Literatura
Kavčič, J. Albin Vončina – življenje in delo. V publikaciji:
Albin Vončina – slike sedmih desetletij : retrospektivna razstava : 1913-1981 : Galerija Idrija, 29. september – 14. oktober 1983, Idrija, Mestni muzej Idrija, 1983
Albin Vončina 20.8.1899-1.3.1988 . Govor prof. Janeza Kavčiča na pogrebu v Idriji, dne 3. marca 1988. Idrijski razgledi, 1988, letnik XXXIII, št.1, str. 143-144.
Ustni vir: vnukinja Boža Vencelj


Glej tudi



Prispeval/-a: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Zadnja sprememba: 17.9.2019, Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh